Webpage of the research project "Towards a History of Comparative Literature in a Global Perspective: Matija Murko and his International Collaborators"
Z veseljem sporočamo, da je naš kolega Miloš Zelenka, profesor češke književnosti na Južnočeški univerzi, objavil poročilo z mednarodne konference Zgodovina primerjalne književnosti v Srednji Evropi, ki se je odvila lanskega septembra v Ljubljani. Besedilo »Matija Murko in primerjalna literarna veda v Srednji Evropi« je v češkem jeziku objavljeno v reviji Slavica litteraria in ga lahko v celoti preberete na spodnji povezavi:
S konferenco želimo priti do novih spoznanj in vednosti o primerjalni književnosti v Srednji Evropi, ki ostaja v veliki meri neraziskana in zato slabo zastopana v akademskih razpravah znotraj discipline. Zavedamo se, da so Srednjo Evropo zgodovinsko oblikovale v samostojno regijo različne ekonomske, politične in ideološke strukture. Čeprav smo geografski in kulturni koncept okolja namenoma pustili neopredeljen, je nesporno, da se je njegova regionalna identiteta oblikovala tako od znotraj kot od zunaj. Od znotraj je srednjeevropska regija vedno premagovala napetosti med svojimi etnično, jezikovno in kulturno heterogenimi skupnostmi. To je ustvarilo različna notranja središča, druga območja pa potisnilo v periferni položaj. Od zunaj je morala Srednja Evropa opredeliti svoj položaj v odnosu do drugih globalnih akterjev in transnacionalnih združenj. Te politične in kulturne okoliščine so imele ključno vlogo na vseh področjih intelektualne produkcije, vključno z akademskim raziskovanjem. Primerjalna književnost pri tem ni bila nobena izjema in disciplina je imela pogosto nalogo predrugačiti ali ovreči uveljavljene diskurze. Srednjeevropski komparativisti so morali na primer priznati bogato zgodovino večkulturnih in večjezičnih literarnih tradicij na tem območju, hkrati pa so se morali vzpostaviti v odnosu do drugih akademskih središč, kot sta francoska in ameriška šola primerjalne književnosti.
Zavedanje lastnega položaja in odnos do notranje in zunanje izmenjave vednosti sta kljub pomembnosti za razumevanje srednjeevropske primerjalne književnosti doslej ostala neraziskana. V naslednjih treh dneh bomo tako raziskovali bogato in zapleteno zgodovino primerjalne književnosti v Srednji Evropi ter se osredotočili na ključne raziskovalce, šole, teme in metode, ki so oblikovali to področje. Razmišljali bomo o tem, katere vplivne osebnosti in pristopi so bili v preteklosti spregledani in zakaj je srednjeevropska primerjalna književnost še vedno slabo zastopana v širših akademskih razpravah o zgodovini discipline. Raziskovali bomo tudi akademske povezave med srednjeevropsko primerjalno književnostjo in literarnimi vedami v drugih regijah, kot so Jugovzhodna Evropa, Francija, Rusija in Amerika. Posvetili se bomo odnosom med središčnimi in (pol)perifernimi okolji znotraj srednjeevropske primerjalne književnosti ter analizirali dejavnike, ki so privedli do pojava asimetrije znotraj srednjeevropske akademske sfere in neenakosti v intelektualnih izmenjavah med različnimi regijami. Raziskovali bomo tudi, kako se srednjeevropska večjezična literarna tradicija odraža na področju primerjalne književnosti.
Nenazadnje bomo kar nekaj prostora namenili pomembnemu predhodniku primerjalne književnosti, slovanskemu filologu Matiji Murku, ki lahko služi kot paradigmatski primer za obravnavo številnih zgoraj zastavljenih vprašanj. Murko si je ustvaril dolgo in uspešno akademsko kariero ter imel velik vpliv na razvoj literarne vede v Srednji Evropi in drugod. Po končanem študiju slovanske filologije na dunajski univerzi je odpotoval v Rusijo, postal profesor v Gradcu in Leipzigu, pozneje pa se je preselil v Prago, kjer je soustanovil in vodil Slovanski inštitut v času, ko je tam doživljal razcvet vplivni »Praški lingvistični krožek«. Tako v svojem akademskem življenju kot pri raziskovanju se je gibal med akademskimi središči in polperiferijami Srednje Evrope ter presegal akademske meje (denimo s svojimi primerjalnimi slavističnimi literarnimi študijami) in vplival na mlajše znanstvenike (kot so Frank Wollman, Milman Parry ali Roman Jakobson). Njegovo delo so cenili tako v Srednji Evropi kot daleč onkraj njenih meja. Celo tako zelo, da imajo njegove raziskave o južnoslovanskem narodnem pesništvu še danes status referenčnih del o tej tematiki. Murkovo znanstveno delo nudi izjemno priložnost za raziskavo tematik, vprašanj, metod, mednarodnih sodelovanj in politik vednosti, prevladujočih v zgodovini srednjeevropske komparativistike.
Blaž Zabel, vodja kolokvija
PROGRAM:
Četrtek, 5. september
Cankarjev dom, Dvorana Alme Karliln
9.00: Registracija
9.30: Pozdravni nagovori
10.00:
Prvi panel: Tone Smolej (vodja)
Antoni Martí Monterde: Budapest, capitale de la littérature comparée. Les autres géographies du comparatisme européen: Janos Hankiss
Norbert Bachleitner: Prolegomena for the (short) History of Comparative Literature in Austria
Steven Tötösy de Zepetnek: The Discipline of Comparative Literature in Hungarian Scholarship
11.30 Odmor za kavo
12.00: Drugi panel: Blaž Gselman (vodja)
Kaitlyn Sorenson: ‘The Tragedy of Central Europe,’ Forty Years On
Vladimir Biti: Un/worlding Literature: Dubravka Ugrešić as a Post-Multinational Writer
Suman Gupta: Small Philologies and Literary Machine Translation
13.30: Kosilo
15.00: Tretji panel: Blaž Zabel (vodja)
Róbert Gáfrik: History and Perspectives of Comparative Literary Studies in Slovakia
PawełMarcinkiewicz: Comparative Literary Studies in Poland: A Historical and Methodological Overview
Zoltán Varga, Péter Hajdu: Reconnected into the World: the Early Years of the Hungarian Comparative Literature Association in the AILC/ICLA
16.30 Odmor za kavo
17.00: Četrti panel: Kaitlyn Sorenson (vodja)
Daniel Pietrek: Comparative Literary Studies at Work: Horst Bienek and his American Identity
Blaž Zabel: The Birth of Literary Localization: Johann Gottfried Herder as a Comparatist
Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani v svoji rokopisni zbirki največji del zapuščine filologa Matije Murka. Gradivo se nahaja v dveh obsežnih enotah, »Korespondenca« (s kataložno oznako MS1119) in »Zapuščina« (s kataložno oznako MS1392). Prvo, kot nakazuje poimenovanje, sestavljajo dopisi, ki jih je Murko prejel, in obsega 56 map oziroma prek devet tisoč pisem več kot tisoč sedemstotih dopisovalcev, tako oseb kot ustanov. Druga zbirka je še obsežnejša, saj v enajstih sklopih zajema poleg Murkovih del in gradiv zanje (ki predstavljajo glavnino vsebine te enote), nekaj njegovih pisem, manjšo korespondenco in tujo korespondenco ter osebne dokumente in druge parafernalije. Ta enota obsega več kot sto map.
V tem zapisu želimo na kratko predstaviti korepondenco. Gre za tisti neobičajni del učenjakove zapuščine, ki praviloma odstopa od strogih diskurzivnih oblik, zahtevanih v znanstveni praksi. V njej stopa v ospredje pripoved v prvi osebi, kar je močno drugače kot pri siceršnjem raziskovalnem delu, kjer naj ne bi bilo prostora za subjektivno izkustvo. Celota pisem tvori zelo heterogeno pisanje; družinska, torej najintimnejša korespondenca ima, denimo, vsaj tolikšen obseg kot dopisi akademskih kolegov. Nadalje pa slednji zopet niso homogena enota, saj so se Murkovi raziskovalni interesi gibali od bolj klasično lingvističnih, filoloških, prek literarnozgodovinskih do etnografskih in folklorističnih. Še manj so si med seboj podobni jezikovno, saj najdemo med njimi pisma, napisana vsaj v slovenščini, srbohrvaščini, nemščini, češčini, ruščini, francoščini in angleščini. Neredko se je zgodilo, da je isti dopisovalec nekoč napisal pismo v enem jeziku, pozneje pa drugo pismo v drugem jeziku, pri čemer gre običajno za razmerje med manjšim jezikom in glavnim, nemškim jezikom v cesarskh deželah. Vzroke za to gre verjetno iskati zlasti v cesarski cenzuri.
Pismo, ki ga je Matiji Murku poslal literarni zgodovinar Ivan Prijatelj (vir: Rokopisna zbirka, kataložna št.: MS1119, NUK).
Nasploh si je Murko dopisoval s posamezniki in ustanoviami iz različnih lokalnih in regionalnih prostorov. Sam je bil vse življenje institucionalno zasidran v srednjeevropskem akademskem okolju, a je bil v stiku tudi z univerzitetnimi profesorji, šolskimi učitelji, uredniki revij ipd. iz Rusije, celotne Jugoslavije, Severne Evrope in drugod. Mapiranje odposlanih pisem bi najbrž pokazalo na Murkove čvrste vezi s političnimi in akademskimi središči v nemško govorečih državah, obenem pa njegovo močno vpetost v intelektualne izmenjave z južno in vzhodno (pol)periferijo nekdanje Avstro-Ogrske monarhije oziroma s pozneje nastalimi slovanskimi državami.
Najbrž ni presenetljiv podatek, da je najobsežnejši posamičen dopisnik s kar 346 pismi brat Miha Murko. Vseeno pa nas tu bolj zanimajo njegovi akademski kolegi, s katerimi si je delil raziskovalske interese. Tako med Murkovimi dopisniki med drugim najdemo vrsto zanimivih osebnosti, ki so zgodovinsko sooblikovale humanistično krajino tako v tukajšnjem prostoru kot drugod. Med obsežnejše korespondence spada tista slavista Vatroslava Jagića, naslednika Frana Miklošiča na čelu dunajske slavistike. Pomemben prispevek k razumevanju predzgodovine slovenske primerjalne literarne vede predstavljajo dopisi nekaterih literarnih zgodovinarjev, zlasti Ivana Prijatelja in Franca Kidriča. Nadalje velja izpostaviti korespondenci s prav tako literarnima zgodovinarjema Franom Ilešičem in Franom Levcem, pomembnima figurama Slovenske matice. Kar 155 dopisov je Murku poslal indoevropski filolog Rudolf Meringer, profesor na graški univerzi v letih od 1899 do 1930 (Murko je bil tam njegov kolega od 1902 do 1917), ki se je proslavil s pionirskim raziskovanjem govornih napak. Z njim si je pomagal tudi njegov sodobnik Sigmund Freud pri svojem psihoanalitskem raziskovanju govornih napak oziroma spodrsljajev. Še nekaj pisem več, 164, je Murku napisal slovanski filolog Vatroslav Oblak, ki se je raziskovalno posvečal južnoslovanskim narečjem. Oblak, ki ga je Murko zelo cenil, je pri vsega enaintridesetih letih tik pred imenovanjem za izrednega profesorja slovanskih filologij na graški univerzi umrl. V letih med prvo svetovno vojno in tik po njej je Murku pisal njegov graški študent, ruski jezikoslovec in filolog Nikolaj Preobraženski, zanimiva figura za tukajšnji akademski prostor. Po prvi svetovni vojni je skušal dobiti profesuro na novoustanovljeni ljubljanski univerzi, a mu to zaradi nekaterih nasprotovanj ni uspelo. Vseeno je bil od leta 1922 dalje tam lektor za ruski jezik, pozneje pa je tudi predaval novejšo rusko književnost. Obsežna je tudi korespondenca hrvaškega slavista, klasičnega filologa in literarnega zgodovinarja Milivoja Šrepela. Gotovo velja omeniti še dvanajst pisem filologinje, literarne zgodovinarske in prevajalke Camille Lucerna, ene od maloštevilnih žensk (zlasti, če ne upoštevamo sorodstva), s katerimi si je dopisoval. Poleg posameznikov z večjim številom dopisov, najdemo v Murkovi korespondenci kar nekaj dopisovalcev, zastopane le s pismom ali dvema, ki pa bi jim veljalo nameniti posebno pozornost. Nemalokrat si je namreč Murko dopisoval z jezikoslovci, zgodovinarji in filologi s celotnega južnoslovanskega območja v Avsto-ogrski. V teh pismih najdemo zanimiva poročila o stanju ustnega slovstva v različnih lokalnih okoljih. Murko je namreč sodeloval v projektu avstrijske vlade »Das Volkslied in Österreich« [Narodna pesem v Avstriji], ki se je začel leta 1901, a ostal nedokončan (in v dobršni meri neraziskan) po razpadu Avstro-Ogrske. Ob tem velja opozoriti, da najdemo v Murkovi korespondenci trideset pisem jezikoslovca, slavista in zbiralca slovenskih ljudskih pesmi Karla Štreklja, ki je načeloval slovenskemu delovnemu odboru omenjenega projekta. (Štreklja je po njegovi smrti nasledil prav Murko.)
NUK-ov kataložni popis rokopisne enote »Korespondenca« je na nekaj mestih pomanjkljiv, saj ne vsebuje imen čisto vseh dopisnikov, ki se potem res pojavijo v mapah. Tako v njem ne najdemo Antona Funtka, urednika Ljubljanskega zvona, ki z osemnajstimi pismi ni najskromnejše zastopan Murkov dopisovalec. Na enem mestu pa se je primeril tudi večji izpust. Med imenoma Viktorja Halckerja in Friedricha Heideja manjka popisanih kar dvaintrideset dopisovalcev (vse najdemo v petnajsti mapi). Večina je poslala Murku manjše število pisem, pa vendarle.[1]
Celotno arhivsko enoto »Korespondenca« (MS1119 ) smo v okviru raziskovalnega projekta »Matija Murko in njegovi mednarodni sodelavci« digitalizirali in bo kmalu na voljo zainteresirani javnosti na portalu Digitalna knjižnica Slovenije (dLib). Ta korak je nujen, če ne želimo, da bi arhivi – paradoksno – (p)ostajali tista mesta, v katerih se zgošča tako ohranjanje zgodovinsko akumulirane vednosti kot organiziranje njene pozabe, saj arhivirani materiali neredko živijo osamljeno celo od raziskovalne skupnosti odtujeno življenje.
[1] Manjkajoča imena so: Karl Hadaczek (1 pismo), Jovan Hadži (2 pismi), Risto Hadži-Ristić (2 pismi), Frieda Hager (1 pismo), A. Halban (1 pismo), Albert Halbe-Wagner (2 pismi), Jakob in Ana Hameršak (2 pismi), Karel Hameršak (1 pismo), Martin Hameršak (3 pisma), Gustav Hanausek (8 pisem), Handelshochschule München (14 pisem), E. Hanisch (2 pismi), Erwin Hanslik (12 pisem), Josef Hanuš (2 pismi), Johann Haring (2 pismi), Wilhelm Hartel (2 pismi), Hrabě Harrach (5 pisem), Otto Harrassowitz (4 pisma), F. Hartmann (1 pismo), Fritz Hartmann (1 pismo), Lude Meritz Hartmann (2 pismi), Richard Hartmann (3 pisma), Karl Hassack (10 pisem), Berthold Hatschek (1 pismo), Adolf Hauffen (2 pismi), Edmund Hauler (7 pisem), Fr. Hauptmann (6 pisem), Johann Sebastian Hausmann (1 pismo), Miecislav Havel (1 pismo), Rudolf Heberdey (3 pisma), Max Hecker (1 pismo), Franz Heger (8 pisem).
Slovensko društvo za primerjalno književnost v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani in raziskovalno skupino »Na poti k zgodovini primerjalne književnosti v luči globalizacije: Matija Murko in njegovi mednarodni sodelavci (J6-4620)« vabi k oddaji prispevkov za mednarodno konferenco z naslovom Zgodovina primerjalne književnosti v srednji Evropi. Konferenca bo potekala od 5. do 7. septembra 2024 v sklopu Mednarodnega literarnega festivala Vilenica.
Če želite sodelovati s prispevkom, pošljite povzetek (do 500 besed) v angleškem ali slovenskem jeziku na elektronski naslov blaz.zabel@ff.uni-lj.si ali blaz.gselman@ff.uni-lj.si. Prav tako lahko sem pišete v primeru dodatnih vprašanj.
Rok za oddajo povzetkov je 1. julij 2024.
Organizatorji konference imajo na voljo omejena finančna sredstva za kritje stroškov prevoza in nastanitve.
***
Primerjalna književnost ima dolgo in bogato zgodovino, v kateri je srednja Evropa vselej igrala pomembno vlogo. S svojimi deli, kakršno je denimo raziskovanje ljudskega slovstva Johanna Gottfrieda Herderja ali pa revija Acta Comparationis Litterarum Universarum Huga Meltzla, so komparativisti iz srednje Evrope utirali pot novonastajajoči disciplini. Presenetljivo je, da ostaja zgodovina primerjalne književnosti v družbenopolitični regiji, ki jo poznamo pod imenom Mitteleuropa, ne glede na svoj pomen v veliki meri neraziskana in zato podzastopana v akademskih razpravah znotraj discipline.
Različne ekonomske, politične in ideološke strukture so srednjo Evropo zgodovinsko izoblikovale v svojo regijo. Na tem mestu se sicer namenoma izogibamo njeni natančnejši geografski in kulturni opredelitvi, ki ni nujno vselej identična s samo seboj, zaradi česar tudi opuščamo pisanje pojma srednja Evropa z veliko začetnico. Kljub temu – ali prav zaradi tega – lahko zatrdimo, da so regionalno identiteto prostora oblikovale tako notranje kot zunanje silnice. Od znotraj je srednjeevropska regija vedno premagovala razlike med svojimi etnično, jezikovno in kulturno heterogenimi skupnostmi. Posledično so nastajala številna notranja središča, medtem ko so bila druga okolja potisnjena na (pol)periferijo. V odnosu s svojo zunanjostjo je morala zavzeti srednja Evropa položaj do globalnih akterjev in mednarodnih združenj. Te politične in kulturne okoliščine so igrale osrednjo vlogo na področju intelektualne produkcije, kamor spada tudi akademsko raziskovanje. Primerjalna književnost pri tem ni bila izjema, zaradi česar je bila disciplina pogosto soočena z nalogo razširjanja in predrugačenja svojih uveljavljenih diskurzov. Srednjeevropski komparativisti so morali pripoznati bogato zgodovino večkulturnih in večjezikovnih literarnih tradicij v svojem prostoru, hkrati pa zavzeti stališče v odnosu do drugih akademskih središč, kakršne predstavljata francoska ali ameriška šola primerjalne književnosti. Samorefleksije discipline ter njihov odnos do notranje in zunanje izmenjave vednosti doslej ostajajo neraziskani, ne glede na njihovo relevantnost za razumevanje primerjalne književnosti v srednji Evropi.
Figura, v kateri so se zgoščali vsi ti odnosi med različnimi akademskimi okolji, je bil slavist in pomemben predhodnik komparativistike Matija Murko. Vse svoje bogato akademsko življenje je preživel v srednji Evropi. Intelektualno se je formiral na dunajski slavistiki in nato študijsko potoval v Rusijo, preden je postal profesor v Gradcu in zatem v Leipzigu. Pozneje je odšel v Prago, kjer je soustanovil Slovanski inštitut ter ga vodil v času, ko je tam doživljal razcvet »praški lingvistični krožek«. S svojim akademskim življenjem in raziskovalnim delom se je nenehno gibal med akademskimi središči in polperiferijami srednje Evrope ter presegal akademske meje (denimo s primerjalnimi slavističnimi literarnimi študijami) in vplival na mlajše znanstvenike (kakršna sta bila Frank Wollman ali Roman Jakobson). Njegovo delo so cenili tako v srednji Evropi kot daleč onkraj njenih meja. To potrjuje dejstvo, da imajo njegove raziskave o južnoslovanskem ljudskem slovstvu še danes status referenčnih del o tej tematiki. Murkovo znanstveno delo nudi izjemno priložnost za raziskavo tematik, vprašanj, metod, mednarodnih sodelovanj in politik vednosti, prevladujočih v zgodovini srednjeevropske komparativistike.
Sprejemamo prispevke, ki raziskujejo tematike, povezane s primerjalno književnostjo srednje Evrope. Posebej dobrodošli so tisti, ki obravnavajo eno od spodnjih vprašanj:
Zgodovina primerjalne književnosti v srednji Evropi: katere šole, tematike ali metode so najvplivnejše v srednjeevropski komparativistiki? Katere je zgodovina spregledala? Zakaj je ostala srednjeevropska komparativistika podzastopana v akademskih razpravah o zgodovini primerjalne književnosti?
Akademske povezave med srednjeevropsko komparativistiko in drugimi svetovnimi regijami: v kolikšni meri je vplivala francoska littérature comparée na razvoj primerjalne književnosti srednje Evrope in obratno? Kaj lahko povemo o izmenjavah med srednjeevropskimi in ruskimi literarnimi študijami? Kaj so prispevali srednjeevropski komparativisti k ameriški primerjalni književnosti iz obdobij pred drugo svetovno vojno in po njej?
Odnosi med središči in (pol)periferijami znotraj srednjeevropske primerjalne književnosti: kateri so bili glavni vzroki za vznik asimetrij pri razvoju komprativistike v srednjeevropskih akademskih okoljih? Kako so vznikale neenakosti v intelektualnih izmenjavah med različnimi regijami? Kako je komparativistika premišljevala večjezikovne literarne tradicije srednje Evrope?
Matija Murko kot spregledan srednjeevropski komparativist: kakšen je pomen Murkovega znanstvenega dela za razvoj primerjalne književnosti v srednji Evropi? Kakšno vlogo je imel Murko v razvoju primerjalnih slavističnih študij? Kako si je Murko zamišljal filologijo kot humanistično disciplino in kakšen pomen ima njegovo raziskovanje ljudskega slovstva v sodobnih literarnih študijah?
Med Slovani, ki so bistveno vplivali na začetek formiranja znanstvenih raziskav indijske književnosti in jezikov v slovanskih deželah, Murko izpostavlja Poljaka Walentyja Skorochóda Majevskega, arhivarja kraljevine Poljske, in njegovo delo O Slovenima i braći, ki je izšlo leta 1816 v Varšavi, pri čemer, tako Murko,[1] naslov dela ne da slutiti, da je tako rekoč v celoti posvečeno sanskrtu in indijski književnosti. Murko je prizadevanja Majewskega izjemno cenil; opredelil ga je kot tistega, ki mu »pripada slava prvega slovanskega sanskrtista«,[2] saj je s svojim delom osnoval trdne temelje za nadaljnje znanstvene raziskave jezikovnih in literarnih svetov Indije. Majewski namreč ni ostajal zgolj pri površinskem nizanju sorodnih besed, temveč je pripravil celo sanskrtsko gramatiko, pri čemer se je opiral zlasti na delo Johanna Philippa Wesdina Bartolomeja, avstrijskega misijonarja in orientalista hrvaških korenin. Majewski je prevedel celo dve knjigi epa Rāmāyaṇa s seznamom sanskrtskih besed za pomoč pri branju.[3] Poleg tega je leta 1830 prevedel tudi delo Brahmavaivartapurāṇa z dodatnim latinskim prevodom Adolphusa Fridericusa Stenzlerja.[4]
Walenty Skorochód-Majewski (1764–1835)
Delo Majewskega je bilo zaznamovano tudi z izjemno strastjo v iskanju primerjav med indijskimi in slovanskimi bogovi, verovanji in navadami. Poleg tega pa ga je neutrudno iskanje virov – priskrbel si je namreč vsa dela o jezikih Indijcev in Perzijcev,[5] med drugim tudi razprave azijskega društva v Kalkuti, recenzijo Schleglovega dela Über die Sprache und Weisheit der Indier in Bartolomejevo sanskrtsko gramatiko – naposled napeljalo tudi na teorijo o »izvoru Slovanov na Gangesu«.[6] Med letoma 1813 in 1815 je izvedel številna predavanja o sanskrtu in indijski književnosti, katerih temeljna rdeča nit je bila ideja o izvoru Indijcev in Slovanov iz skupnega plemena. V želji, da dokaže indijsko poreklo Slovanov, je žrtvoval vse svoje imetje,[7] njegove študije pa so prispevale k intenzivnejšemu proučevanju slovanske identitete in narodnosti,[8] zlasti pri Poljakih. Slednje, kot zapiše Murko, ni presenetljivo, saj so Poljaki po izgubi svoje države idealizirali svojo zgodovino in preteklost naroda[9] ter se opirali na romantično podobo plemenitega pranaroda Slovanov.
Murko v svoji študiji dodaja, da iz del Majewskega kljub tehtnosti njegovih raziskav veje značilna narava recepcije Indije, prisotna v Evropi, namreč da je »v romantičnem duhu želel ustvariti sliko temne slovanske starodavnosti in prastare slovanske narodne kulture«,[10] zlasti na osnovi jezikovnih sorodnosti. Slednje pa ne zmanjša vrednosti in prelomnosti njegovih raziskav; Murko ga namreč opredeli ne le za prvega Poljaka, ampak za prvega Slovana, ki je »za svoje namere obseg svojih študij razširil na najoddaljenejše narode«.[11]
Bibliografija
Herling, Bradley L. The German Gita: Hermeneutics and Discipline in the German Reception of Indian Thought. London: Routledge, 2016.
Murko, Matija. »Prvi uspoređivači sanskrita sa slovenskim jezicima.« CXXXII. knjiga Rada jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, str. 103–115.
Petek, Nina. Bhagavadgita: onkraj vezi, tostran svobode. Maribor: Založba Pivec, 2022. Sharpe, Eric J. The Universal Gita: Western Images of the Bhagavad Gita a Bicentenary Survey. Chicago: Open Court Publishing Co., 1985.
[8] Prav tam, 108. Raziskave Majewskega so vplivale tudi na intelektualce v Pragi, pri čemer pa so bile nekatere njegove teorije deležne tudi negativnega odziva. Močno kritičen do Majewskega je bil zlasti Josef Dobrovsky, ki je izničeval njegove teze o skupnem poreklu Slovanov in Indijcev. A Dobrovsky, tako Murko, »ni imel nobenega smisla za romantiko« (prav tam, 106).
V okviru projekta »Matija Murko in njegovi sodelavci« dr. Jan Ciglenečki (Oddelek za filozofijo, FF UL) preučuje poglede Matije Murka na t.i. avtohtonistične teorije, po katerih naj bi bili Slovani prvotni prebivalci v svoji sedanji domovini. Svojo razpravo z naslovom »Prvi uspoređivači sanskrita sa slovenskim jezicima« (1896) Murko tako začenja z opažanjem, da je razmah indogermanskega jezikoslovja naletel na močan odziv tudi med Slovani, ki so začeli na osnovi jezikovnih podobnosti slovanskih jezikov s sanskrtom razvijati romantične predstave o daljnem poreklu Slovanov v stari Indiji.
Na Slovenskem so sredi 19. stoletja nekateri ljubiteljski jezikoslovci domnevo o starodavnosti Slovanov povezali z domoljubno teorijo, da smo Slovenci avtohtoni narod na našem sedanjem ozemlju. Ta teorija je v času medkulturnih napetosti med Nemci in Slovenci pridobila velik narodnobuditeljski naboj. Najvidnejši zagovornik te psevdoznanstvene teorije je bil leposlovec, mitolog, etimolog, zgodovinar in liberalnokatoliški publicist, ustanovitelj in prvi predsednik društva slovenskih pisateljev, Davorin Trstenjak (1817–1890), ki ga v svojih spominih večkrat spoštljivo omenja tudi Matija Murko. V Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice je ohranjenih 21 pisem, ki jih je Trstenjak poslal Murku.
Davorin Trstenjak (1817–1890)
Zanimiva analogija Murkovemu ukvarjanju s homersko epiko predstavljajo Trstenjakove interpetacije visokonemškega epa »Parzival«, ki ga je na začetku 13. stoletja spesnil bavarski minnesänger Wolfram von Eschenbach. V tej pesnitvi, ki velja za enega največjih spomenikov srednjeveške književnosti, se v ključnih odlomkih 9. speva presenetljivo omenjajo historično dobro poznani kraji današnje slovenske Štajerske, kar je še posebno pritegnilo Trstenjakovo pozornost.
Do odločilnega preobrata na duhovni poti glavnega junaka Parzivala pride, ko na veliki petek obišče puščavnika Trevrizenta, od katerega se pouči o svojem poreklu in skrivnosti Svetega Grala. V dolgem pogovoru s Parzivalom se Trevrizent spominja svojih viteških potovanj, ki so ga v službi ljubezni (minnedienst) vodila čez tri kontinente. Če o njegovih postankih v Aziji in Afriki ne izvemo veliko, pa je, nasprotno, nenavadno natančno opisan zadnji del njegove poti. Ta je Trevrizenta vodila od Seville, kjer je srečal Parzivalovega očeta Gahmureta, prek Furlanije do Ogleja. Od tam je pot nadaljeval do Celja, nato pa prek Rogatca do Hajdine pri Ptuju, kjer se opis njegove poti zaključi.
Kar zadeva toponime, ki so povezani z južno Štajersko, se pri Wolframu med vodotoki omenjata reka Drava (Trâ) in potok Grajena (Greian), med kraji pa Celje (Zilje), Rogatec (Rôhas) in Hajdina (Gandîne). Tem geografskim oznakam lahko prištejemo še eksplicitno omembo dežele Štajerske (Stîre). O povezavah s kraji na južnem Štajerskem pa ne pričajo le geografske oznake, ampak tudi lastna imena nekaterih protagonistov, ki imajo v Wolframovi pesnitvi pomembno vlogo. To sta v prvi vrsti Gandîn, Parzivalov stari oče, ki je ime dobil po kraju Gandîne (Hajdina), ter Parzivalova teta Lammîre, ki jo Wolfram omenja kot »gospodarico Štajerske«. V tem kontekstu je treba omeniti tudi Itherja, »Rdečega viteza«, ki je bil na Štajerskem priljubljen zaradi svoje intimne zveze z Lammîre.
Nepričakovane omembe štajerskih krajev in z njimi povezanih literarnih likov so razburkale Trstenjakovo domišljijo. Posamezne kraje in osebnosti je vehementno interpretiral v ključu avtohtonističnih teorij in jih pojasnjeval s pomočjo mitoloških in etimoloških razlag, ki naj bi potrdile njihovo nesporno slovansko poreklo.
Osebno ime Gandin, s katerim Wolfram označi Parzivalovega starega očeta, Trstenjak tako razlaga kot staroslovanskega sončnega boga pevca. Mesto Gandîne, za katerega Wolfram pravi, da se nahaja na sotočju potoka Grajene in reke Drave, prav na osnovi tega podatka ne locira v današnjo Hajdino, ampak na levo (severno) stran Drave, v bližino današnje Budine, majhne vasice vzhodno od Ptuja. Na tem mestu naj bi namreč, kot domneva Trstenjak, staroselci častili sveto skledo, ki so jo romanski narodi imenovali Sveti Gral. Nadalje je zanimiva tudi njegova interpretacija lika Parzivalove tete Lammîre, ki jo Wolfram opiše kot »gospodarico Štajerske«, Trstenjak pa povezuje z ljudskim izročilom o Lami Babi. Njegove teorije tako predstavljajo prve znane interpretacije odlomkov Wolframovega epa, ki se nanašajo na območje južne Štajerske. Nadaljnje raziskave bodo razjasnile, kako so Trstenjakovi znanstveno naivni, a vendar pionirski poskusi razlag vplivali na poznejše raziskovalce.
V središču mojega »murkološkega« zanimanja je Murkovo ukvarjanje z južnoslovanskimi književnostmi, predvsem s starejšo hrvaško in srbsko literaturo. Pri tem eno izmed vodilnih komponent Murkovega raziskovanja nedvomno predstavlja njegovo tako terensko (zbiranje gradiva) kot teoretično delo na t. i. južnoslovanski ljudski epiki. Moja raziskava se bo v tem smislu fokusirala na to, kakšen je literarnozgodovinski, pa tudi splošno metodološki doprinos Murkovega preučevanja ustnega pesništva na Balkanu v kontekstu tedanjih analognih literarnovednih raziskav. Poleg tega se bom v smislu nekakšne kontrolne točke in korektiva k Murkovi obravnavi ustnega književnega izročila posvetil tudi Murkovemu preučevanju zgodnjenovoveškega pisnega korpusa hrvaške književnosti, predvsem dubrovniško-dalmatinskih renesančnih in baročnih tekstov, kar doslej še ni bilo predmet poglobljenih znanstvenih tematizacij. Ob analizi tako zamejenega Murkovega raziskovanja literature bo lahko natančneje osvetljena tudi Murkova splošno literarnozgodovinska metoda (med drugim tudi v razliki do njegovih slavističnih predhodnikov, npr. F. Miklošiča in V. Jagića.) ter njen pomen v okviru splošne literarne historiografije ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja ter njena morebitna današnja aktualnost.
“Guslar” je tradicionalno poimenovanje za izvajalca dolge epske pripovedi, pospremljene na egoslih z eno ali dvema strunama