Webpage of the research project "Towards a History of Comparative Literature in a Global Perspective: Matija Murko and his International Collaborators"
Vabimo vas k branju članka What Is Semiperipheral Scholarship? A Case Study of Matija Murko (1861–1952) and His Reception in Oral Theory and Literary Studies, ki ga je vodja projekta dr. Blaž Zabel objavil v zadnji številki revijie History of Humanities.
V članku raziskujem poseben tip učenjaka, ki je v zgodovini neke discipline morda kanoniziran kot njena osrednja osebnost, vendar njegovo znanstveno delo ni resno upoštevano ali v celoti razumljeno. Zgodovina takšnih polperifernih učenjakov in njihovega znanstvenega dela sproža vrsto raziskovalnih vprašanj, problemov in celo zahteva posebne raziskovalne metode. To trdim na podlagi preučevanja življenja in dela slovanskega filologa Matije Murka (1861–1952), čigar raziskave ostajajo večinoma neznane, kljub temu da je priznan kot pionir ustne teorije in da je vplival na dva osrednja učenjaka, Milmana Parryja (1902–1935) in Alberta Batesa Lorda (1912–1991). Dokazujem, da so na polperiferno sprejemanje Murkovega znanstvenega dela vplivali različni zgodovinski konteksti, kot so disciplina, s katero se je ukvarjal, jezik njegovih objav, institucionalni kontekst in njegov status v takratnem akademskem omrežju. V zaključnem delu razpravljam o pomembnosti študija polperifernega znanstvenega dela za razumevanje zgodovine humanistike.
The University of Ljubljana, Faculty of Arts, and the project ‘Towards a History of Comparative Literature in a Global Perspective: Matija Murko and his International Collaborators’ are pleased to announce the first Matija Murko Fellowship in History of Humanities.
The fellowship aims to support an early-career researcher at the doctoral or postdoctoral level for a stay of up to three months at the University of Ljubljana, working on any topic broadly related to the project. This includes research into the history of comparative literature, literary theory, philology, or the humanities in general.
The fellow will be expected to reside in Ljubljana for the duration of the fellowship, contribute to the intellectual life of the department, and deliver two guest lectures. They will also be encouraged to work towards a collaborative publication or collaborate with the project’s research group in other ways. The fellowship is tenable for up to three months at any time between August 2025 and December 2025 and will cover travel costs (up to €700), accommodation in Ljubljana, and a small stipend (the amount of which depends on the length of stay). Please note that we are unfortunately unable to sponsor visas.
The fellowship will be awarded as part of the research project, ‘Towards a History of Comparative Literature in a Global Perspective: Matija Murko and his International Collaborators (J6-4620),’ funded by the Slovenian Research and Innovation Agency (www.comparativeliterature.si). The project explores ways to bring peripheral academic voices into mainstream narratives about the history of comparative literature. We are particularly interested in bridging the gap between close and distant reading, as well as between micro- and macro-history, an approach we believe can help uncover lesser-known narratives in the history of scholarship.
Interested applicants should submit their application by e-mail, including the following:
– A statement of their preferred dates for the fellowship;
– A one-page letter outlining the reasons why they are applying and explaining how their research relates to the project;
Slovensko društvo za primerjalno književnost vabi na podelitev Ocvirkove nagrade za najboljšo komparativistično monografijo, napisano v obdobju zadnjih dveh let.
Podelitev bienalne Ocvirkove nagrade bo potekala v četrtek, 29. maja 2025, z začetkom ob 18. uri, v Dvorani štirih letnih časov na Novem trgu 4 (2. nadstropje) v Ljubljani.
Strokovna komisija za podelitev nagrade, ki jo sestavljajo Krištof Jacek Kozak (predsednik), Andrejka Žejn in Lucija Mandić, je izbirala med naslednjimi nominiranimi deli:
2. Matevž Kos: Vitomil Zupan ali kako biti jaz (LUD Literatura, 2024);
3. Vid Snoj: Vrhovi v globini II., Pindar (KUD Logos, 2024);
4. Marko Juvan: Zadnja sezona modernizma in maj ’68: svet, Pariz, Ljubljana (LUD Literatura, 2023).
Na prireditvi bodo na kratko predstavljena vsa nominirana besedila, po podelitvi nagrade pa bo sledil pogovor nagrajenke oziroma nagrajenca s članico oziroma članom komisije.
Vabimo vas na predavanji gostujočega profesorja dr. Abhisheka Boseja z Oddelka za primerjalne študije indijske književnosti in jezikov Univerze v Kalkuti.
Prvo predavanje bo poteako v torek, 13. 5. 2025, ob 19. uri, v Modri sobi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Drugo predavanje bo potekalo v torek, 20. maja, ob 18. uri v Modri sobi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Poti bhakti: k oblikovanju ideje Indije
Izraz bhakti zajema široko paleto pomen, ki vključuje vidike predanosti, čutnosti, ljubezni, služenja ter literarnega in ritualnega okrasja. V okviru tovrstnih študij je bhakti čutna izkustvena kategorija kot tudi kot družbeno-kulturna tvorba znotraj indijske historiografije. Čeprav ta dva vidika ostajata predmet številnih razprav, pa med znanstveniki vlada splošno soglasje, da bhakti presega široke časovne in prostorske meje; v svojih mnogoterih izrazih se pojavlja skozi tisočletno obdobje prepleta indijskih kulturnih in duhovnih obzorij in na različnih geografskih območjih. Gibanje bhakti tako tvori raznolik nabor svetnikov, asketov in vernikov, ki prihajajo iz številnih regij indijske podceline ter mnogih jezikovnih, religijskih, družbenih in ekonomskih kontekstov. Bhakti je v svojem bistvu heterogen pojav in se izraža skozi bogat korpus poezije, pesmi, pripovedi in uprizoritvenih besedil, napisanih v regionalnih indijskih jezikih. Kljub raznolikosti pa ta besedila pogosto izkazujejo podobnosti tako v estetskih formah kot tudi v vsebinskih tematikah. Namen tega predavanja je tako predstaviti izbrana besedila v kontekstu izmenjav med različnimi izrazi bhakti in orisati idejno zasnovo, ki bi lahko povezovala pluralnost indijskih književnosti in kultur.
Tradicionalno indijsko gledališče in sledovi kolonializma
Predavanje preizprašuje prevladujočo historiografijo bengalske drame, ki ustvarja binarno časovno strukturo: na eni strani starodavni sijaj sanskrtske dramatike, ki ga poosebljajo avtorji, kot sta Kālidāsa in Bhāsa, na drugi pa neposreden skok v konec 18. stoletja, ko ruski pustolovec in glasbenik Gerasim Lebedev uprizori prvo bengalsko proscenijsko gledališko predstavo v evropskem slogu. V kolonialni historiografiji je trenutek Lebedevove uprizoritve pogosto prikazan kot začetek ‘modernega’ bengalskega gledališča – ali celo ‘modernega’ indijskega gledališča. Slednje je pustilo tisočletno praznino, pri čemer so bila spregledana besedila in tehnike, ki so bila – in še vedno so – del živahne in bogate uprizoritvene kontinuitete v Bengaliji in drugod.
Uvedba proscenijskega odra, realistične dramaturgije in kanona angleške/evropske drame, zlasti Shakespearja, je v 19. stoletju spodbudila pojav ‘modernega’ in hibridiziranega bengalskega gledališča. Gledališki oder v Bengaliji se je tako razvil v dinamičen kulturni prostor, ki je odseval kolonialno oblast in jo izzival hkrati; slednje je pomenilo tudi pomembne preobrazbe za avtohtone uprizoritvene tradicije – te so bile pogosto potisnjene na rob kot ‘ljudske’ ali ‘predmoderne’ in zavoljo tega nazadnjaške.
Znotraj tega zgodovinskega preloma se kot kritični glas pojavi Rabindranath Tagore, ki v svojem kratkem eseju kritizira posnemanje evropskih tehnik in ideologij na kolonialnem odru. V svojem iskanju ‘indijskega’ načina uprizarjanja se Tagore nasloni na estetiko rase, ki predstavlja temelj sanskrtske dramaturgije, prav tako pa opozarja tudi na ljudske uprizoritve v številnih indijskih narečjih. Pričujoče predavanje razume Tagorejevo intervencijo kot poziv k politiki umeščenosti, ki ponudi subtilen in natančen pogled na indijske uprizoritvene umetnosti, upirajoč se poenoteni logiki kolonialne historiografije in modernistične teleologije. S to perspektivo skuša predavanje premisliti prepletene poti indijskih uprizoritvenih zvrsti in njihov pomen za občinstvo.
Dr. Abhishek Bose poučuje na Oddelku za primerjalne študije indijske književnosti in jezikov na Univerzi v Kalkuti. V njegovem raziskovalnem delu se prepletajo študije s področja poezije, prevajanja, gledališča in literarne kritike. Njegova glavna področja zanimanja zajemajo estetiko, književnost, zgodovino religij, uprizoritvene umetnosti in ustno izročilo. Povezan je z več raziskovalnimi pobudami, ki jih podpirajo ustanove, kot so Azijsko društvo v Kalkuti (Asiatic Society), Raziskovalni inštitut Vrindavan (Vrindavan Research Institute), Raziskovalni center Bhaktivedanta (Bhaktivedanta Research Centre) in Indijski svet za družboslovne raziskave (Indian Council of Social Science Research). Njegovo najnovejše uredniško delo z naslovom Kabi Tabo Manobhumi je serija intervjujev z igralci iz različnih regij in jezikovnih področij Indije, ki uprizarjajo Ramkatho, tj. zgodbe o življenju in dejanjih boga Rame. Dr. Bose je trenutno tudi znanstveni sodelavec na Oxfordskem centru za hindujske študije (Oxford Centre for Hindu Studies).
Z veseljem sporočamo, da je naš kolega Miloš Zelenka, profesor češke književnosti na Južnočeški univerzi, objavil poročilo z mednarodne konference Zgodovina primerjalne književnosti v Srednji Evropi, ki se je odvila lanskega septembra v Ljubljani. Besedilo »Matija Murko in primerjalna literarna veda v Srednji Evropi« je v češkem jeziku objavljeno v reviji Slavica litteraria in ga lahko v celoti preberete na spodnji povezavi:
S konferenco želimo priti do novih spoznanj in vednosti o primerjalni književnosti v Srednji Evropi, ki ostaja v veliki meri neraziskana in zato slabo zastopana v akademskih razpravah znotraj discipline. Zavedamo se, da so Srednjo Evropo zgodovinsko oblikovale v samostojno regijo različne ekonomske, politične in ideološke strukture. Čeprav smo geografski in kulturni koncept okolja namenoma pustili neopredeljen, je nesporno, da se je njegova regionalna identiteta oblikovala tako od znotraj kot od zunaj. Od znotraj je srednjeevropska regija vedno premagovala napetosti med svojimi etnično, jezikovno in kulturno heterogenimi skupnostmi. To je ustvarilo različna notranja središča, druga območja pa potisnilo v periferni položaj. Od zunaj je morala Srednja Evropa opredeliti svoj položaj v odnosu do drugih globalnih akterjev in transnacionalnih združenj. Te politične in kulturne okoliščine so imele ključno vlogo na vseh področjih intelektualne produkcije, vključno z akademskim raziskovanjem. Primerjalna književnost pri tem ni bila nobena izjema in disciplina je imela pogosto nalogo predrugačiti ali ovreči uveljavljene diskurze. Srednjeevropski komparativisti so morali na primer priznati bogato zgodovino večkulturnih in večjezičnih literarnih tradicij na tem območju, hkrati pa so se morali vzpostaviti v odnosu do drugih akademskih središč, kot sta francoska in ameriška šola primerjalne književnosti.
Zavedanje lastnega položaja in odnos do notranje in zunanje izmenjave vednosti sta kljub pomembnosti za razumevanje srednjeevropske primerjalne književnosti doslej ostala neraziskana. V naslednjih treh dneh bomo tako raziskovali bogato in zapleteno zgodovino primerjalne književnosti v Srednji Evropi ter se osredotočili na ključne raziskovalce, šole, teme in metode, ki so oblikovali to področje. Razmišljali bomo o tem, katere vplivne osebnosti in pristopi so bili v preteklosti spregledani in zakaj je srednjeevropska primerjalna književnost še vedno slabo zastopana v širših akademskih razpravah o zgodovini discipline. Raziskovali bomo tudi akademske povezave med srednjeevropsko primerjalno književnostjo in literarnimi vedami v drugih regijah, kot so Jugovzhodna Evropa, Francija, Rusija in Amerika. Posvetili se bomo odnosom med središčnimi in (pol)perifernimi okolji znotraj srednjeevropske primerjalne književnosti ter analizirali dejavnike, ki so privedli do pojava asimetrije znotraj srednjeevropske akademske sfere in neenakosti v intelektualnih izmenjavah med različnimi regijami. Raziskovali bomo tudi, kako se srednjeevropska večjezična literarna tradicija odraža na področju primerjalne književnosti.
Nenazadnje bomo kar nekaj prostora namenili pomembnemu predhodniku primerjalne književnosti, slovanskemu filologu Matiji Murku, ki lahko služi kot paradigmatski primer za obravnavo številnih zgoraj zastavljenih vprašanj. Murko si je ustvaril dolgo in uspešno akademsko kariero ter imel velik vpliv na razvoj literarne vede v Srednji Evropi in drugod. Po končanem študiju slovanske filologije na dunajski univerzi je odpotoval v Rusijo, postal profesor v Gradcu in Leipzigu, pozneje pa se je preselil v Prago, kjer je soustanovil in vodil Slovanski inštitut v času, ko je tam doživljal razcvet vplivni »Praški lingvistični krožek«. Tako v svojem akademskem življenju kot pri raziskovanju se je gibal med akademskimi središči in polperiferijami Srednje Evrope ter presegal akademske meje (denimo s svojimi primerjalnimi slavističnimi literarnimi študijami) in vplival na mlajše znanstvenike (kot so Frank Wollman, Milman Parry ali Roman Jakobson). Njegovo delo so cenili tako v Srednji Evropi kot daleč onkraj njenih meja. Celo tako zelo, da imajo njegove raziskave o južnoslovanskem narodnem pesništvu še danes status referenčnih del o tej tematiki. Murkovo znanstveno delo nudi izjemno priložnost za raziskavo tematik, vprašanj, metod, mednarodnih sodelovanj in politik vednosti, prevladujočih v zgodovini srednjeevropske komparativistike.
Blaž Zabel, vodja kolokvija
PROGRAM:
Četrtek, 5. september
Cankarjev dom, Dvorana Alme Karliln
9.00: Registracija
9.30: Pozdravni nagovori
10.00:
Prvi panel: Tone Smolej (vodja)
Antoni Martí Monterde: Budapest, capitale de la littérature comparée. Les autres géographies du comparatisme européen: Janos Hankiss
Norbert Bachleitner: Prolegomena for the (short) History of Comparative Literature in Austria
Steven Tötösy de Zepetnek: The Discipline of Comparative Literature in Hungarian Scholarship
11.30 Odmor za kavo
12.00: Drugi panel: Blaž Gselman (vodja)
Kaitlyn Sorenson: ‘The Tragedy of Central Europe,’ Forty Years On
Vladimir Biti: Un/worlding Literature: Dubravka Ugrešić as a Post-Multinational Writer
Suman Gupta: Small Philologies and Literary Machine Translation
13.30: Kosilo
15.00: Tretji panel: Blaž Zabel (vodja)
Róbert Gáfrik: History and Perspectives of Comparative Literary Studies in Slovakia
PawełMarcinkiewicz: Comparative Literary Studies in Poland: A Historical and Methodological Overview
Zoltán Varga, Péter Hajdu: Reconnected into the World: the Early Years of the Hungarian Comparative Literature Association in the AILC/ICLA
16.30 Odmor za kavo
17.00: Četrti panel: Kaitlyn Sorenson (vodja)
Daniel Pietrek: Comparative Literary Studies at Work: Horst Bienek and his American Identity
Blaž Zabel: The Birth of Literary Localization: Johann Gottfried Herder as a Comparatist
Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani v svoji rokopisni zbirki največji del zapuščine filologa Matije Murka. Gradivo se nahaja v dveh obsežnih enotah, »Korespondenca« (s kataložno oznako MS1119) in »Zapuščina« (s kataložno oznako MS1392). Prvo, kot nakazuje poimenovanje, sestavljajo dopisi, ki jih je Murko prejel, in obsega 56 map oziroma prek devet tisoč pisem več kot tisoč sedemstotih dopisovalcev, tako oseb kot ustanov. Druga zbirka je še obsežnejša, saj v enajstih sklopih zajema poleg Murkovih del in gradiv zanje (ki predstavljajo glavnino vsebine te enote), nekaj njegovih pisem, manjšo korespondenco in tujo korespondenco ter osebne dokumente in druge parafernalije. Ta enota obsega več kot sto map.
V tem zapisu želimo na kratko predstaviti korepondenco. Gre za tisti neobičajni del učenjakove zapuščine, ki praviloma odstopa od strogih diskurzivnih oblik, zahtevanih v znanstveni praksi. V njej stopa v ospredje pripoved v prvi osebi, kar je močno drugače kot pri siceršnjem raziskovalnem delu, kjer naj ne bi bilo prostora za subjektivno izkustvo. Celota pisem tvori zelo heterogeno pisanje; družinska, torej najintimnejša korespondenca ima, denimo, vsaj tolikšen obseg kot dopisi akademskih kolegov. Nadalje pa slednji zopet niso homogena enota, saj so se Murkovi raziskovalni interesi gibali od bolj klasično lingvističnih, filoloških, prek literarnozgodovinskih do etnografskih in folklorističnih. Še manj so si med seboj podobni jezikovno, saj najdemo med njimi pisma, napisana vsaj v slovenščini, srbohrvaščini, nemščini, češčini, ruščini, francoščini in angleščini. Neredko se je zgodilo, da je isti dopisovalec nekoč napisal pismo v enem jeziku, pozneje pa drugo pismo v drugem jeziku, pri čemer gre običajno za razmerje med manjšim jezikom in glavnim, nemškim jezikom v cesarskh deželah. Vzroke za to gre verjetno iskati zlasti v cesarski cenzuri.
Pismo, ki ga je Matiji Murku poslal literarni zgodovinar Ivan Prijatelj (vir: Rokopisna zbirka, kataložna št.: MS1119, NUK).
Nasploh si je Murko dopisoval s posamezniki in ustanoviami iz različnih lokalnih in regionalnih prostorov. Sam je bil vse življenje institucionalno zasidran v srednjeevropskem akademskem okolju, a je bil v stiku tudi z univerzitetnimi profesorji, šolskimi učitelji, uredniki revij ipd. iz Rusije, celotne Jugoslavije, Severne Evrope in drugod. Mapiranje odposlanih pisem bi najbrž pokazalo na Murkove čvrste vezi s političnimi in akademskimi središči v nemško govorečih državah, obenem pa njegovo močno vpetost v intelektualne izmenjave z južno in vzhodno (pol)periferijo nekdanje Avstro-Ogrske monarhije oziroma s pozneje nastalimi slovanskimi državami.
Najbrž ni presenetljiv podatek, da je najobsežnejši posamičen dopisnik s kar 346 pismi brat Miha Murko. Vseeno pa nas tu bolj zanimajo njegovi akademski kolegi, s katerimi si je delil raziskovalske interese. Tako med Murkovimi dopisniki med drugim najdemo vrsto zanimivih osebnosti, ki so zgodovinsko sooblikovale humanistično krajino tako v tukajšnjem prostoru kot drugod. Med obsežnejše korespondence spada tista slavista Vatroslava Jagića, naslednika Frana Miklošiča na čelu dunajske slavistike. Pomemben prispevek k razumevanju predzgodovine slovenske primerjalne literarne vede predstavljajo dopisi nekaterih literarnih zgodovinarjev, zlasti Ivana Prijatelja in Franca Kidriča. Nadalje velja izpostaviti korespondenci s prav tako literarnima zgodovinarjema Franom Ilešičem in Franom Levcem, pomembnima figurama Slovenske matice. Kar 155 dopisov je Murku poslal indoevropski filolog Rudolf Meringer, profesor na graški univerzi v letih od 1899 do 1930 (Murko je bil tam njegov kolega od 1902 do 1917), ki se je proslavil s pionirskim raziskovanjem govornih napak. Z njim si je pomagal tudi njegov sodobnik Sigmund Freud pri svojem psihoanalitskem raziskovanju govornih napak oziroma spodrsljajev. Še nekaj pisem več, 164, je Murku napisal slovanski filolog Vatroslav Oblak, ki se je raziskovalno posvečal južnoslovanskim narečjem. Oblak, ki ga je Murko zelo cenil, je pri vsega enaintridesetih letih tik pred imenovanjem za izrednega profesorja slovanskih filologij na graški univerzi umrl. V letih med prvo svetovno vojno in tik po njej je Murku pisal njegov graški študent, ruski jezikoslovec in filolog Nikolaj Preobraženski, zanimiva figura za tukajšnji akademski prostor. Po prvi svetovni vojni je skušal dobiti profesuro na novoustanovljeni ljubljanski univerzi, a mu to zaradi nekaterih nasprotovanj ni uspelo. Vseeno je bil od leta 1922 dalje tam lektor za ruski jezik, pozneje pa je tudi predaval novejšo rusko književnost. Obsežna je tudi korespondenca hrvaškega slavista, klasičnega filologa in literarnega zgodovinarja Milivoja Šrepela. Gotovo velja omeniti še dvanajst pisem filologinje, literarne zgodovinarske in prevajalke Camille Lucerna, ene od maloštevilnih žensk (zlasti, če ne upoštevamo sorodstva), s katerimi si je dopisoval. Poleg posameznikov z večjim številom dopisov, najdemo v Murkovi korespondenci kar nekaj dopisovalcev, zastopane le s pismom ali dvema, ki pa bi jim veljalo nameniti posebno pozornost. Nemalokrat si je namreč Murko dopisoval z jezikoslovci, zgodovinarji in filologi s celotnega južnoslovanskega območja v Avsto-ogrski. V teh pismih najdemo zanimiva poročila o stanju ustnega slovstva v različnih lokalnih okoljih. Murko je namreč sodeloval v projektu avstrijske vlade »Das Volkslied in Österreich« [Narodna pesem v Avstriji], ki se je začel leta 1901, a ostal nedokončan (in v dobršni meri neraziskan) po razpadu Avstro-Ogrske. Ob tem velja opozoriti, da najdemo v Murkovi korespondenci trideset pisem jezikoslovca, slavista in zbiralca slovenskih ljudskih pesmi Karla Štreklja, ki je načeloval slovenskemu delovnemu odboru omenjenega projekta. (Štreklja je po njegovi smrti nasledil prav Murko.)
NUK-ov kataložni popis rokopisne enote »Korespondenca« je na nekaj mestih pomanjkljiv, saj ne vsebuje imen čisto vseh dopisnikov, ki se potem res pojavijo v mapah. Tako v njem ne najdemo Antona Funtka, urednika Ljubljanskega zvona, ki z osemnajstimi pismi ni najskromnejše zastopan Murkov dopisovalec. Na enem mestu pa se je primeril tudi večji izpust. Med imenoma Viktorja Halckerja in Friedricha Heideja manjka popisanih kar dvaintrideset dopisovalcev (vse najdemo v petnajsti mapi). Večina je poslala Murku manjše število pisem, pa vendarle.[1]
Celotno arhivsko enoto »Korespondenca« (MS1119 ) smo v okviru raziskovalnega projekta »Matija Murko in njegovi mednarodni sodelavci« digitalizirali in bo kmalu na voljo zainteresirani javnosti na portalu Digitalna knjižnica Slovenije (dLib). Ta korak je nujen, če ne želimo, da bi arhivi – paradoksno – (p)ostajali tista mesta, v katerih se zgošča tako ohranjanje zgodovinsko akumulirane vednosti kot organiziranje njene pozabe, saj arhivirani materiali neredko živijo osamljeno celo od raziskovalne skupnosti odtujeno življenje.
[1] Manjkajoča imena so: Karl Hadaczek (1 pismo), Jovan Hadži (2 pismi), Risto Hadži-Ristić (2 pismi), Frieda Hager (1 pismo), A. Halban (1 pismo), Albert Halbe-Wagner (2 pismi), Jakob in Ana Hameršak (2 pismi), Karel Hameršak (1 pismo), Martin Hameršak (3 pisma), Gustav Hanausek (8 pisem), Handelshochschule München (14 pisem), E. Hanisch (2 pismi), Erwin Hanslik (12 pisem), Josef Hanuš (2 pismi), Johann Haring (2 pismi), Wilhelm Hartel (2 pismi), Hrabě Harrach (5 pisem), Otto Harrassowitz (4 pisma), F. Hartmann (1 pismo), Fritz Hartmann (1 pismo), Lude Meritz Hartmann (2 pismi), Richard Hartmann (3 pisma), Karl Hassack (10 pisem), Berthold Hatschek (1 pismo), Adolf Hauffen (2 pismi), Edmund Hauler (7 pisem), Fr. Hauptmann (6 pisem), Johann Sebastian Hausmann (1 pismo), Miecislav Havel (1 pismo), Rudolf Heberdey (3 pisma), Max Hecker (1 pismo), Franz Heger (8 pisem).
Slovensko društvo za primerjalno književnost v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani in raziskovalno skupino »Na poti k zgodovini primerjalne književnosti v luči globalizacije: Matija Murko in njegovi mednarodni sodelavci (J6-4620)« vabi k oddaji prispevkov za mednarodno konferenco z naslovom Zgodovina primerjalne književnosti v srednji Evropi. Konferenca bo potekala od 5. do 7. septembra 2024 v sklopu Mednarodnega literarnega festivala Vilenica.
Če želite sodelovati s prispevkom, pošljite povzetek (do 500 besed) v angleškem ali slovenskem jeziku na elektronski naslov blaz.zabel@ff.uni-lj.si ali blaz.gselman@ff.uni-lj.si. Prav tako lahko sem pišete v primeru dodatnih vprašanj.
Rok za oddajo povzetkov je 1. julij 2024.
Organizatorji konference imajo na voljo omejena finančna sredstva za kritje stroškov prevoza in nastanitve.
***
Primerjalna književnost ima dolgo in bogato zgodovino, v kateri je srednja Evropa vselej igrala pomembno vlogo. S svojimi deli, kakršno je denimo raziskovanje ljudskega slovstva Johanna Gottfrieda Herderja ali pa revija Acta Comparationis Litterarum Universarum Huga Meltzla, so komparativisti iz srednje Evrope utirali pot novonastajajoči disciplini. Presenetljivo je, da ostaja zgodovina primerjalne književnosti v družbenopolitični regiji, ki jo poznamo pod imenom Mitteleuropa, ne glede na svoj pomen v veliki meri neraziskana in zato podzastopana v akademskih razpravah znotraj discipline.
Različne ekonomske, politične in ideološke strukture so srednjo Evropo zgodovinsko izoblikovale v svojo regijo. Na tem mestu se sicer namenoma izogibamo njeni natančnejši geografski in kulturni opredelitvi, ki ni nujno vselej identična s samo seboj, zaradi česar tudi opuščamo pisanje pojma srednja Evropa z veliko začetnico. Kljub temu – ali prav zaradi tega – lahko zatrdimo, da so regionalno identiteto prostora oblikovale tako notranje kot zunanje silnice. Od znotraj je srednjeevropska regija vedno premagovala razlike med svojimi etnično, jezikovno in kulturno heterogenimi skupnostmi. Posledično so nastajala številna notranja središča, medtem ko so bila druga okolja potisnjena na (pol)periferijo. V odnosu s svojo zunanjostjo je morala zavzeti srednja Evropa položaj do globalnih akterjev in mednarodnih združenj. Te politične in kulturne okoliščine so igrale osrednjo vlogo na področju intelektualne produkcije, kamor spada tudi akademsko raziskovanje. Primerjalna književnost pri tem ni bila izjema, zaradi česar je bila disciplina pogosto soočena z nalogo razširjanja in predrugačenja svojih uveljavljenih diskurzov. Srednjeevropski komparativisti so morali pripoznati bogato zgodovino večkulturnih in večjezikovnih literarnih tradicij v svojem prostoru, hkrati pa zavzeti stališče v odnosu do drugih akademskih središč, kakršne predstavljata francoska ali ameriška šola primerjalne književnosti. Samorefleksije discipline ter njihov odnos do notranje in zunanje izmenjave vednosti doslej ostajajo neraziskani, ne glede na njihovo relevantnost za razumevanje primerjalne književnosti v srednji Evropi.
Figura, v kateri so se zgoščali vsi ti odnosi med različnimi akademskimi okolji, je bil slavist in pomemben predhodnik komparativistike Matija Murko. Vse svoje bogato akademsko življenje je preživel v srednji Evropi. Intelektualno se je formiral na dunajski slavistiki in nato študijsko potoval v Rusijo, preden je postal profesor v Gradcu in zatem v Leipzigu. Pozneje je odšel v Prago, kjer je soustanovil Slovanski inštitut ter ga vodil v času, ko je tam doživljal razcvet »praški lingvistični krožek«. S svojim akademskim življenjem in raziskovalnim delom se je nenehno gibal med akademskimi središči in polperiferijami srednje Evrope ter presegal akademske meje (denimo s primerjalnimi slavističnimi literarnimi študijami) in vplival na mlajše znanstvenike (kakršna sta bila Frank Wollman ali Roman Jakobson). Njegovo delo so cenili tako v srednji Evropi kot daleč onkraj njenih meja. To potrjuje dejstvo, da imajo njegove raziskave o južnoslovanskem ljudskem slovstvu še danes status referenčnih del o tej tematiki. Murkovo znanstveno delo nudi izjemno priložnost za raziskavo tematik, vprašanj, metod, mednarodnih sodelovanj in politik vednosti, prevladujočih v zgodovini srednjeevropske komparativistike.
Sprejemamo prispevke, ki raziskujejo tematike, povezane s primerjalno književnostjo srednje Evrope. Posebej dobrodošli so tisti, ki obravnavajo eno od spodnjih vprašanj:
Zgodovina primerjalne književnosti v srednji Evropi: katere šole, tematike ali metode so najvplivnejše v srednjeevropski komparativistiki? Katere je zgodovina spregledala? Zakaj je ostala srednjeevropska komparativistika podzastopana v akademskih razpravah o zgodovini primerjalne književnosti?
Akademske povezave med srednjeevropsko komparativistiko in drugimi svetovnimi regijami: v kolikšni meri je vplivala francoska littérature comparée na razvoj primerjalne književnosti srednje Evrope in obratno? Kaj lahko povemo o izmenjavah med srednjeevropskimi in ruskimi literarnimi študijami? Kaj so prispevali srednjeevropski komparativisti k ameriški primerjalni književnosti iz obdobij pred drugo svetovno vojno in po njej?
Odnosi med središči in (pol)periferijami znotraj srednjeevropske primerjalne književnosti: kateri so bili glavni vzroki za vznik asimetrij pri razvoju komprativistike v srednjeevropskih akademskih okoljih? Kako so vznikale neenakosti v intelektualnih izmenjavah med različnimi regijami? Kako je komparativistika premišljevala večjezikovne literarne tradicije srednje Evrope?
Matija Murko kot spregledan srednjeevropski komparativist: kakšen je pomen Murkovega znanstvenega dela za razvoj primerjalne književnosti v srednji Evropi? Kakšno vlogo je imel Murko v razvoju primerjalnih slavističnih študij? Kako si je Murko zamišljal filologijo kot humanistično disciplino in kakšen pomen ima njegovo raziskovanje ljudskega slovstva v sodobnih literarnih študijah?
