Korespondenca Matije Murka v rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice

Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani v svoji rokopisni zbirki največji del zapuščine filologa Matije Murka. Gradivo se nahaja v dveh obsežnih enotah, »Korespondenca« (s kataložno oznako MS1119) in »Zapuščina« (s kataložno oznako MS1392). Prvo, kot nakazuje poimenovanje, sestavljajo dopisi, ki jih je Murko prejel, in obsega 56 map oziroma prek devet tisoč pisem več kot tisoč sedemstotih dopisovalcev, tako oseb kot ustanov. Druga zbirka je še obsežnejša, saj v enajstih sklopih zajema poleg Murkovih del in gradiv zanje (ki predstavljajo glavnino vsebine te enote), nekaj njegovih pisem, manjšo korespondenco in tujo korespondenco ter osebne dokumente in druge parafernalije. Ta enota obsega več kot sto map.

V tem zapisu želimo na kratko predstaviti korepondenco. Gre za tisti neobičajni del učenjakove zapuščine, ki praviloma odstopa od strogih diskurzivnih oblik, zahtevanih v znanstveni praksi. V njej stopa v ospredje pripoved v prvi osebi, kar je močno drugače kot pri siceršnjem raziskovalnem delu, kjer naj ne bi bilo prostora za subjektivno izkustvo. Celota pisem tvori zelo heterogeno pisanje; družinska, torej najintimnejša korespondenca ima, denimo, vsaj tolikšen obseg kot dopisi akademskih kolegov. Nadalje pa slednji zopet niso homogena enota, saj so se Murkovi raziskovalni interesi gibali od bolj klasično lingvističnih, filoloških, prek literarnozgodovinskih do etnografskih in folklorističnih. Še manj so si med seboj podobni jezikovno, saj najdemo med njimi pisma, napisana vsaj v slovenščini, srbohrvaščini, nemščini, češčini, ruščini, francoščini in angleščini. Neredko se je zgodilo, da je isti dopisovalec nekoč napisal pismo v enem jeziku, pozneje pa drugo pismo v drugem jeziku, pri čemer gre običajno za razmerje med manjšim jezikom in glavnim, nemškim jezikom v cesarskh deželah. Vzroke za to gre verjetno iskati zlasti v cesarski cenzuri.

Pismo, ki ga je Matiji Murku poslal literarni zgodovinar Ivan Prijatelj (vir: Rokopisna zbirka, kataložna št.: MS1119, NUK).

Nasploh si je Murko dopisoval s posamezniki in ustanoviami iz različnih lokalnih in regionalnih prostorov. Sam je bil vse življenje institucionalno zasidran v srednjeevropskem akademskem okolju, a je bil v stiku tudi z univerzitetnimi profesorji, šolskimi učitelji, uredniki revij ipd. iz Rusije, celotne Jugoslavije, Severne Evrope in drugod. Mapiranje odposlanih pisem bi najbrž pokazalo na Murkove čvrste vezi s političnimi in akademskimi središči v nemško govorečih državah, obenem pa njegovo močno vpetost v intelektualne izmenjave z južno in vzhodno (pol)periferijo nekdanje Avstro-Ogrske monarhije oziroma s pozneje nastalimi slovanskimi državami.

Najbrž ni presenetljiv podatek, da je najobsežnejši posamičen dopisnik s kar 346 pismi brat Miha Murko. Vseeno pa nas tu bolj zanimajo njegovi akademski kolegi, s katerimi si je delil raziskovalske interese. Tako med Murkovimi dopisniki med drugim najdemo vrsto zanimivih osebnosti, ki so zgodovinsko sooblikovale humanistično krajino tako v tukajšnjem prostoru kot drugod. Med obsežnejše korespondence spada tista slavista Vatroslava Jagića, naslednika Frana Miklošiča na čelu dunajske slavistike. Pomemben prispevek k razumevanju predzgodovine slovenske primerjalne literarne vede predstavljajo dopisi nekaterih literarnih zgodovinarjev, zlasti Ivana Prijatelja in Franca Kidriča. Nadalje velja izpostaviti korespondenci s prav tako literarnima zgodovinarjema Franom Ilešičem in Franom Levcem, pomembnima figurama Slovenske matice. Kar 155 dopisov je Murku poslal indoevropski filolog Rudolf Meringer, profesor na graški univerzi v letih od 1899 do 1930 (Murko je bil tam njegov kolega od 1902 do 1917), ki se je proslavil s pionirskim raziskovanjem govornih napak. Z njim si je pomagal tudi njegov sodobnik Sigmund Freud pri svojem psihoanalitskem raziskovanju govornih napak oziroma spodrsljajev. Še nekaj pisem več, 164, je Murku napisal slovanski filolog Vatroslav Oblak, ki se je raziskovalno posvečal južnoslovanskim narečjem. Oblak, ki ga je Murko zelo cenil, je pri vsega enaintridesetih letih tik pred imenovanjem za izrednega profesorja slovanskih filologij na graški univerzi umrl. V letih med prvo svetovno vojno in tik po njej je Murku pisal njegov graški študent, ruski jezikoslovec in filolog Nikolaj Preobraženski, zanimiva figura za tukajšnji akademski prostor. Po prvi svetovni vojni je skušal dobiti profesuro na novoustanovljeni ljubljanski univerzi, a mu to zaradi nekaterih nasprotovanj ni uspelo. Vseeno je bil od leta 1922 dalje tam lektor za ruski jezik, pozneje pa je tudi predaval novejšo rusko književnost. Obsežna je tudi korespondenca hrvaškega slavista, klasičnega filologa in literarnega zgodovinarja Milivoja Šrepela. Gotovo velja omeniti še dvanajst pisem filologinje, literarne zgodovinarske in prevajalke Camille Lucerna, ene od maloštevilnih žensk (zlasti, če ne upoštevamo sorodstva), s katerimi si je dopisoval. Poleg posameznikov z večjim številom dopisov, najdemo v Murkovi korespondenci kar nekaj dopisovalcev, zastopane le s pismom ali dvema, ki pa bi jim veljalo nameniti posebno pozornost. Nemalokrat si je namreč Murko dopisoval z jezikoslovci, zgodovinarji in filologi s celotnega južnoslovanskega območja v Avsto-ogrski. V teh pismih najdemo zanimiva poročila o stanju ustnega slovstva v različnih lokalnih okoljih. Murko je namreč sodeloval v projektu avstrijske vlade »Das Volkslied in Österreich« [Narodna pesem v Avstriji], ki se je začel leta 1901, a ostal nedokončan (in v dobršni meri neraziskan) po razpadu Avstro-Ogrske. Ob tem velja opozoriti, da najdemo v Murkovi korespondenci trideset pisem jezikoslovca, slavista in zbiralca slovenskih ljudskih pesmi Karla Štreklja, ki je načeloval slovenskemu delovnemu odboru omenjenega projekta. (Štreklja je po njegovi smrti nasledil prav Murko.)

NUK-ov kataložni popis rokopisne enote »Korespondenca« je na nekaj mestih pomanjkljiv, saj ne vsebuje imen čisto vseh dopisnikov, ki se potem res pojavijo v mapah. Tako v njem ne najdemo Antona Funtka, urednika Ljubljanskega zvona, ki z osemnajstimi pismi ni najskromnejše zastopan Murkov dopisovalec. Na enem mestu pa se je primeril tudi večji izpust. Med imenoma Viktorja Halckerja in Friedricha Heideja manjka popisanih kar dvaintrideset dopisovalcev (vse najdemo v petnajsti mapi). Večina je poslala Murku manjše število pisem, pa vendarle.[1]

Celotno arhivsko enoto »Korespondenca« (MS1119 ) smo v okviru raziskovalnega projekta »Matija Murko in njegovi mednarodni sodelavci« digitalizirali in bo kmalu na voljo zainteresirani javnosti na portalu Digitalna knjižnica Slovenije (dLib). Ta korak je nujen, če ne želimo, da bi arhivi – paradoksno – (p)ostajali tista mesta, v katerih se zgošča tako ohranjanje zgodovinsko akumulirane vednosti kot organiziranje njene pozabe, saj arhivirani materiali neredko živijo osamljeno celo od raziskovalne skupnosti odtujeno življenje.


[1] Manjkajoča imena so: Karl Hadaczek (1 pismo), Jovan Hadži (2 pismi), Risto Hadži-Ristić (2 pismi), Frieda Hager (1 pismo), A. Halban (1 pismo), Albert Halbe-Wagner (2 pismi), Jakob in Ana Hameršak (2 pismi), Karel Hameršak (1 pismo), Martin Hameršak (3 pisma), Gustav Hanausek (8 pisem), Handelshochschule München (14 pisem), E. Hanisch (2 pismi), Erwin Hanslik (12 pisem), Josef Hanuš (2 pismi), Johann Haring (2 pismi), Wilhelm Hartel (2 pismi), Hrabě Harrach (5 pisem), Otto Harrassowitz (4 pisma), F. Hartmann (1 pismo), Fritz Hartmann (1 pismo), Lude Meritz Hartmann (2 pismi), Richard Hartmann (3 pisma), Karl Hassack (10 pisem), Berthold Hatschek (1 pismo), Adolf Hauffen (2 pismi), Edmund Hauler (7 pisem), Fr. Hauptmann (6 pisem), Johann Sebastian Hausmann (1 pismo), Miecislav Havel (1 pismo), Rudolf Heberdey (3 pisma), Max Hecker (1 pismo), Franz Heger (8 pisem).

Poziv za oddajo prispevkov: Mednarodna konferenca »Zgodovina primerjalne književnosti v srednji Evropi«, Ljubljana, Slovenija, 5.–7. september 2024

Slovensko društvo za primerjalno književnost v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani in raziskovalno skupino »Na poti k zgodovini primerjalne književnosti v luči globalizacije: Matija Murko in njegovi mednarodni sodelavci (J6-4620)« vabi k oddaji prispevkov za mednarodno konferenco z naslovom Zgodovina primerjalne književnosti v srednji Evropi. Konferenca bo potekala od 5. do 7. septembra 2024 v sklopu Mednarodnega literarnega festivala Vilenica.

Če želite sodelovati s prispevkom, pošljite povzetek (do 500 besed) v angleškem ali slovenskem jeziku na elektronski naslov blaz.zabel@ff.uni-lj.si ali blaz.gselman@ff.uni-lj.si. Prav tako lahko sem pišete v primeru dodatnih vprašanj.

Rok za oddajo povzetkov je 1. julij 2024.

Organizatorji konference imajo na voljo omejena finančna sredstva za kritje stroškov prevoza in nastanitve.  

***

Primerjalna književnost ima dolgo in bogato zgodovino, v kateri je srednja Evropa vselej igrala pomembno vlogo. S svojimi deli, kakršno je denimo raziskovanje ljudskega slovstva Johanna Gottfrieda Herderja ali pa revija Acta Comparationis Litterarum Universarum Huga Meltzla, so komparativisti iz srednje Evrope utirali pot novonastajajoči disciplini. Presenetljivo je, da ostaja zgodovina primerjalne književnosti v družbenopolitični regiji, ki jo poznamo pod imenom Mitteleuropa, ne glede na svoj pomen v veliki meri neraziskana in zato podzastopana v akademskih razpravah znotraj discipline.

Različne ekonomske, politične in ideološke strukture so srednjo Evropo zgodovinsko izoblikovale v svojo regijo. Na tem mestu se sicer namenoma izogibamo njeni natančnejši geografski in kulturni opredelitvi, ki ni nujno vselej identična s samo seboj, zaradi česar tudi opuščamo pisanje pojma srednja Evropa z veliko začetnico. Kljub temu – ali prav zaradi tega – lahko zatrdimo, da so regionalno identiteto prostora oblikovale tako notranje kot zunanje silnice. Od znotraj je srednjeevropska regija vedno premagovala razlike med svojimi etnično, jezikovno in kulturno heterogenimi skupnostmi. Posledično so nastajala številna notranja središča, medtem ko so bila druga okolja potisnjena na (pol)periferijo. V odnosu s svojo zunanjostjo je morala zavzeti srednja Evropa položaj do globalnih akterjev in mednarodnih združenj. Te politične in kulturne okoliščine so igrale osrednjo vlogo na področju intelektualne produkcije, kamor spada tudi akademsko raziskovanje. Primerjalna književnost pri tem ni bila izjema, zaradi česar je bila disciplina pogosto soočena z nalogo razširjanja in predrugačenja svojih uveljavljenih diskurzov. Srednjeevropski komparativisti so morali pripoznati bogato zgodovino večkulturnih in večjezikovnih literarnih tradicij v svojem prostoru, hkrati pa zavzeti stališče v odnosu do drugih akademskih središč, kakršne predstavljata francoska ali ameriška šola primerjalne književnosti. Samorefleksije discipline ter njihov odnos do notranje in zunanje izmenjave vednosti doslej ostajajo neraziskani, ne glede na njihovo relevantnost za razumevanje primerjalne književnosti v srednji Evropi.

Figura, v kateri so se zgoščali vsi ti odnosi med različnimi akademskimi okolji, je bil slavist in pomemben predhodnik komparativistike Matija Murko. Vse svoje bogato akademsko življenje je preživel v srednji Evropi. Intelektualno se je formiral na dunajski slavistiki in nato študijsko potoval v Rusijo, preden je postal profesor v Gradcu in zatem v Leipzigu. Pozneje je odšel v Prago, kjer je soustanovil Slovanski inštitut ter ga vodil v času, ko je tam doživljal razcvet »praški lingvistični krožek«. S svojim akademskim življenjem in raziskovalnim delom se je nenehno gibal med akademskimi središči in polperiferijami srednje Evrope ter presegal akademske meje (denimo s primerjalnimi slavističnimi literarnimi študijami) in vplival na mlajše znanstvenike (kakršna sta bila Frank Wollman ali Roman Jakobson). Njegovo delo so cenili tako v srednji Evropi kot daleč onkraj njenih meja. To potrjuje dejstvo, da imajo njegove raziskave o južnoslovanskem ljudskem slovstvu še danes status referenčnih del o tej tematiki. Murkovo znanstveno delo nudi izjemno priložnost za raziskavo tematik, vprašanj, metod, mednarodnih sodelovanj in politik vednosti, prevladujočih v zgodovini srednjeevropske komparativistike.  

Sprejemamo prispevke, ki raziskujejo tematike, povezane s primerjalno književnostjo srednje Evrope. Posebej dobrodošli so tisti, ki obravnavajo eno od spodnjih vprašanj:

  • Zgodovina primerjalne književnosti v srednji Evropi: katere šole, tematike ali metode so najvplivnejše v srednjeevropski komparativistiki? Katere je zgodovina spregledala? Zakaj je ostala srednjeevropska komparativistika podzastopana v akademskih razpravah o zgodovini primerjalne književnosti?
  • Akademske povezave med srednjeevropsko komparativistiko in drugimi svetovnimi regijami: v kolikšni meri je vplivala francoska littérature comparée na razvoj primerjalne književnosti srednje Evrope in obratno? Kaj lahko povemo o izmenjavah med srednjeevropskimi in ruskimi literarnimi študijami? Kaj so prispevali srednjeevropski komparativisti k ameriški primerjalni književnosti iz obdobij pred drugo svetovno vojno in po njej?
  • Odnosi med središči in (pol)periferijami znotraj srednjeevropske primerjalne književnosti: kateri so bili glavni vzroki za vznik asimetrij pri razvoju komprativistike v srednjeevropskih akademskih okoljih? Kako so vznikale neenakosti v intelektualnih izmenjavah med različnimi regijami? Kako je komparativistika premišljevala večjezikovne literarne tradicije srednje Evrope?
  • Matija Murko kot spregledan srednjeevropski komparativist: kakšen je pomen Murkovega znanstvenega dela za razvoj primerjalne književnosti v srednji Evropi? Kakšno vlogo je imel Murko v razvoju primerjalnih slavističnih študij? Kako si je Murko zamišljal filologijo kot humanistično disciplino in kakšen pomen ima njegovo raziskovanje ljudskega slovstva v sodobnih literarnih študijah?

Matija Murko o prvem slovanskem sanskrtistu Majewskem

Dr. Nina Petek

Med Slovani, ki so bistveno vplivali na začetek formiranja znanstvenih raziskav indijske književnosti in jezikov v slovanskih deželah, Murko izpostavlja Poljaka Walentyja Skorochóda Majevskega, arhivarja kraljevine Poljske, in njegovo delo O Slovenima i braći, ki je izšlo leta 1816 v Varšavi, pri čemer, tako Murko,[1] naslov dela ne da slutiti, da je tako rekoč v celoti posvečeno sanskrtu in indijski književnosti. Murko je prizadevanja Majewskega izjemno cenil; opredelil ga je kot tistega, ki mu »pripada slava prvega slovanskega sanskrtista«,[2] saj je s svojim delom osnoval trdne temelje za nadaljnje znanstvene raziskave jezikovnih in literarnih svetov Indije. Majewski namreč ni ostajal zgolj pri površinskem nizanju sorodnih besed, temveč je pripravil celo sanskrtsko gramatiko, pri čemer se je opiral zlasti na delo Johanna Philippa Wesdina Bartolomeja, avstrijskega misijonarja in orientalista hrvaških korenin. Majewski je prevedel celo dve knjigi epa Rāmāyaṇa s seznamom sanskrtskih besed za pomoč pri branju.[3] Poleg tega je leta 1830 prevedel tudi delo Brahmavaivartapurāṇa z dodatnim latinskim prevodom Adolphusa Fridericusa Stenzlerja.[4]

Walenty Skorochód-Majewski (1764–1835)

Delo Majewskega je bilo zaznamovano tudi z izjemno strastjo v iskanju primerjav med indijskimi in slovanskimi bogovi, verovanji in navadami. Poleg tega pa ga je neutrudno iskanje virov – priskrbel si je namreč vsa dela o jezikih Indijcev in Perzijcev,[5] med drugim tudi razprave azijskega društva v Kalkuti, recenzijo Schleglovega dela Über die Sprache und Weisheit der Indier in Bartolomejevo sanskrtsko gramatiko – naposled napeljalo tudi na teorijo o »izvoru Slovanov na Gangesu«.[6] Med letoma 1813 in 1815 je izvedel številna predavanja o sanskrtu in indijski književnosti, katerih temeljna rdeča nit je bila ideja o izvoru Indijcev in Slovanov iz skupnega plemena. V želji, da dokaže indijsko poreklo Slovanov, je žrtvoval vse svoje imetje,[7] njegove študije pa so prispevale k intenzivnejšemu proučevanju slovanske identitete in narodnosti,[8] zlasti pri Poljakih. Slednje, kot zapiše Murko, ni presenetljivo, saj so Poljaki po izgubi svoje države idealizirali svojo zgodovino in preteklost naroda[9] ter se opirali na romantično podobo plemenitega pranaroda Slovanov.

Murko v svoji študiji dodaja, da iz del Majewskega kljub tehtnosti njegovih raziskav veje značilna narava recepcije Indije, prisotna v Evropi, namreč da je »v romantičnem duhu želel ustvariti sliko temne slovanske starodavnosti in prastare slovanske narodne kulture«,[10] zlasti na osnovi jezikovnih sorodnosti. Slednje pa ne zmanjša vrednosti in prelomnosti njegovih raziskav; Murko ga namreč opredeli ne le za prvega Poljaka, ampak za prvega Slovana, ki je »za svoje namere obseg svojih študij razširil na najoddaljenejše narode«.[11]

Bibliografija

Herling, Bradley L. The German Gita: Hermeneutics and Discipline in the German Reception of Indian Thought. London: Routledge, 2016.

Murko, Matija. »Prvi uspoređivači sanskrita sa slovenskim jezicima.« CXXXII. knjiga Rada jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, str. 103–115.

Petek, Nina. Bhagavadgita: onkraj vezi, tostran svobode. Maribor: Založba Pivec, 2022. Sharpe, Eric J. The Universal Gita: Western Images of the Bhagavad Gita a Bicentenary Survey. Chicago: Open Court Publishing Co., 1985.


[1] Prav tam.

[2] Prav tam, 107.

[3] Prav tam.

[4] Prav tam, 108.

[5] Prav tam, 107.

[6] Prav tam, 108.

[7] Prav tam, 107.

[8] Prav tam, 108. Raziskave Majewskega so vplivale tudi na intelektualce v Pragi, pri čemer pa so bile nekatere njegove teorije deležne tudi negativnega odziva. Močno kritičen do Majewskega je bil zlasti Josef Dobrovsky, ki je izničeval njegove teze o skupnem poreklu Slovanov in Indijcev. A Dobrovsky, tako Murko, »ni imel nobenega smisla za romantiko« (prav tam, 106).  

[9] Prav tam, 105.

[10] Prav tam.

[11] Prav tam, 105, 106.

Davorin Trstenjak

Dr. Jan Ciglenečki

V okviru projekta »Matija Murko in njegovi sodelavci« dr. Jan Ciglenečki (Oddelek za filozofijo, FF UL) preučuje poglede Matije Murka na t.i. avtohtonistične teorije, po katerih naj bi bili Slovani prvotni prebivalci v svoji sedanji domovini. Svojo razpravo z naslovom »Prvi uspoređivači sanskrita sa slovenskim jezicima« (1896) Murko tako začenja z opažanjem, da je razmah indogermanskega jezikoslovja naletel na močan odziv tudi med Slovani, ki so začeli na osnovi jezikovnih podobnosti slovanskih jezikov s sanskrtom razvijati romantične predstave o daljnem poreklu Slovanov v stari Indiji.

Na Slovenskem so sredi 19. stoletja nekateri ljubiteljski jezikoslovci domnevo o starodavnosti Slovanov povezali z domoljubno teorijo, da smo Slovenci avtohtoni narod na našem sedanjem ozemlju. Ta teorija je v času medkulturnih napetosti med Nemci in Slovenci pridobila velik narodnobuditeljski naboj. Najvidnejši zagovornik te psevdoznanstvene teorije je bil leposlovec, mitolog, etimolog, zgodovinar in liberalnokatoliški publicist, ustanovitelj in prvi predsednik društva slovenskih pisateljev, Davorin Trstenjak (1817–1890), ki ga v svojih spominih večkrat spoštljivo omenja tudi Matija Murko. V Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice je ohranjenih 21 pisem, ki jih je Trstenjak poslal Murku.

Davorin Trstenjak (1817–1890)

Zanimiva analogija Murkovemu ukvarjanju s homersko epiko predstavljajo Trstenjakove interpetacije visokonemškega epa »Parzival«, ki ga je na začetku 13. stoletja spesnil bavarski minnesänger Wolfram von Eschenbach. V tej pesnitvi, ki velja za enega največjih spomenikov srednjeveške književnosti, se v ključnih odlomkih 9. speva presenetljivo omenjajo historično dobro poznani kraji današnje slovenske Štajerske, kar je še posebno pritegnilo Trstenjakovo pozornost.

Do odločilnega preobrata na duhovni poti glavnega junaka Parzivala pride, ko na veliki petek obišče puščavnika Trevrizenta, od katerega se pouči o svojem poreklu in skrivnosti Svetega Grala. V dolgem pogovoru s Parzivalom se Trevrizent spominja svojih viteških potovanj, ki so ga v službi ljubezni (minnedienst) vodila čez tri kontinente. Če o njegovih postankih v Aziji in Afriki ne izvemo veliko, pa je, nasprotno, nenavadno natančno opisan zadnji del njegove poti. Ta je Trevrizenta vodila od Seville, kjer je srečal Parzivalovega očeta Gahmureta, prek Furlanije do Ogleja. Od tam je pot nadaljeval do Celja, nato pa prek Rogatca do Hajdine pri Ptuju, kjer se opis njegove poti zaključi.

Kar zadeva toponime, ki so povezani z južno Štajersko, se pri Wolframu med vodotoki omenjata reka Drava (Trâ) in potok Grajena (Greian), med kraji pa Celje (Zilje), Rogatec (Rôhas) in Hajdina (Gandîne). Tem geografskim oznakam lahko prištejemo še eksplicitno omembo dežele Štajerske (Stîre). O povezavah s kraji na južnem Štajerskem pa ne pričajo le geografske oznake, ampak tudi lastna imena nekaterih protagonistov, ki imajo v Wolframovi pesnitvi pomembno vlogo. To sta v prvi vrsti Gandîn, Parzivalov stari oče, ki je ime dobil po kraju Gandîne (Hajdina), ter Parzivalova teta Lammîre, ki jo Wolfram omenja kot »gospodarico Štajerske«. V tem kontekstu je treba omeniti tudi Itherja, »Rdečega viteza«, ki je bil na Štajerskem priljubljen zaradi svoje intimne zveze z Lammîre.

Nepričakovane omembe štajerskih krajev in z njimi povezanih literarnih likov so razburkale Trstenjakovo domišljijo. Posamezne kraje in osebnosti je vehementno interpretiral v ključu avtohtonističnih teorij in jih pojasnjeval s pomočjo mitoloških in etimoloških razlag, ki naj bi potrdile njihovo nesporno slovansko poreklo.

Osebno ime Gandin, s katerim Wolfram označi Parzivalovega starega očeta, Trstenjak tako razlaga kot staroslovanskega sončnega boga pevca. Mesto Gandîne, za katerega Wolfram pravi, da se nahaja na sotočju potoka Grajene in reke Drave, prav na osnovi tega podatka ne locira v današnjo Hajdino, ampak na levo (severno) stran Drave, v bližino današnje Budine, majhne vasice vzhodno od Ptuja. Na tem mestu naj bi namreč, kot domneva Trstenjak, staroselci častili sveto skledo, ki so jo romanski narodi imenovali Sveti Gral. Nadalje je zanimiva tudi njegova interpretacija lika Parzivalove tete Lammîre, ki jo Wolfram opiše kot »gospodarico Štajerske«, Trstenjak pa povezuje z ljudskim izročilom o Lami Babi. Njegove teorije tako predstavljajo prve znane interpretacije odlomkov Wolframovega epa, ki se nanašajo na območje južne Štajerske. Nadaljnje raziskave bodo razjasnile, kako so Trstenjakovi znanstveno naivni, a vendar pionirski poskusi razlag vplivali na poznejše raziskovalce.

Matija Murko in preučevanje južnoslovanskih literatur

Dr. Alen Albin Širca

V središču mojega »murkološkega« zanimanja je Murkovo ukvarjanje z južnoslovanskimi književnostmi, predvsem s starejšo hrvaško in srbsko literaturo. Pri tem eno izmed vodilnih komponent Murkovega raziskovanja nedvomno predstavlja njegovo tako terensko (zbiranje gradiva) kot teoretično delo na t. i. južnoslovanski ljudski epiki. Moja raziskava se bo v tem smislu fokusirala na to, kakšen je literarnozgodovinski, pa tudi splošno metodološki doprinos Murkovega preučevanja ustnega pesništva na Balkanu v kontekstu tedanjih analognih literarnovednih raziskav. Poleg tega se bom v smislu nekakšne kontrolne točke in korektiva k Murkovi obravnavi ustnega književnega izročila  posvetil tudi Murkovemu preučevanju zgodnjenovoveškega pisnega korpusa hrvaške književnosti, predvsem dubrovniško-dalmatinskih renesančnih in baročnih tekstov, kar doslej še ni bilo predmet poglobljenih znanstvenih tematizacij. Ob analizi tako zamejenega Murkovega raziskovanja literature bo lahko natančneje osvetljena tudi Murkova splošno literarnozgodovinska metoda (med drugim tudi v razliki do njegovih slavističnih predhodnikov, npr. F. Miklošiča in V. Jagića.) ter njen pomen v okviru splošne literarne historiografije ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja ter njena morebitna današnja aktualnost.

“Guslar” je tradicionalno poimenovanje za izvajalca dolge epske pripovedi, pospremljene na egoslih z eno ali dvema strunama

Matija Murko in homeroslovje

Dr. Blaž Zabel

Manj znano dejstvo je, da M. Murko ni bil posebej naklonjen Homerju in je bil zadržan do klasičnih študij. V svojih zapisih se je spominjal, kako razočaran je bil, ko je kot srednješolec prvič bral Homerja (Murko 1951a: 29), kar je morda vplivalo na njegovo kasnejše prepričanje, da se klasično filologijo neupravičeno postavlja nad drugimi nacionalnimi filologijami. Kot študent Univerze na Dunaju je vztrajal, naj njegov doktorski izpit (rigorosum) iz germanistike vključuje slovansko filologijo namesto takrat obvezne klasične filologije, za kar je šel celo tako daleč, da je spremenil univerzitetna pravila (Murko 1951a:49).[1] Tudi v svoji poznejši akademski karieri je nasprotoval prevladi klasikov na jezikoslovnih oddelkih (glej Gantar 2020). Na Univerzi v Leipzigu je na primer nasprotoval predlaganemu imenovanju Paula Kretschmerja[2] na katedro za primerjalno filologijo, kar je posledično vodilo v dolgotrajen spor z rektorjem univerze Erichom Bethejem (Murko 1951a:165-6). Vse te epizode prikazujejo človeka, ki je z vsem srcem cenil slovansko filologijo in nasprotoval privilegiranemu položaju klasičnih študij na akademskem področju.

Kljub temu pa čutenje odpora do nečesa ne pomeni tudi nevednosti. M. Murko je dobro znal staro grško in latinsko, bral je antično književnost, preučeval Iliado in Odisejo ter je bil, kot dokazujem tukaj, razmeroma dobro seznanjen s sočasnimi homerskimi študijami – vsaj za nekoga, ki ne deluje na tem področju. To postane jasno med pregledovanjem osebnih dokumentov M. Murka, shranjenih v ljubljanskem arhivu, ki vsebujejo okoli 30 listov zapiskov o homerski epiki in homerskih študijah.[1]  Zapiski so težko berljivi, napisani v izjemno šifrirani pisavi, zbirka pa je očitno fragmentarna,[2] vendar je očitno, da gre za osebne študijske zapiske o Homerju in homerskih študijah. Na nekaterih listih so tudi prepisi določenih verzov iz Homerja, dva lista pa vsebujeta primerjavo števila verzov iz Iliade in Odiseje s številnimi verzi iz domnevno več južnoslovanskih epskih pesmi (naslovi niso navedeni).[3] 

Klasicist Milman Parry (1902–1935), ki je s svojim vplivom preoblikoval homeroslovje.

Obstoječi študijski zapiski so bili povzeti iz več publikacij o Homerju. Najobsežnejša zbirka (10 listov v Ms 1392, III. 7.) se nanaša na knjigo Ericha Betheja Homer, Dichtung und Sage (1929), ki je eden izmed najvplivnejših prispevkov k t. i. “analizni šoli” homerskih študij (Tsagalis 2020: 130). V delu Homer, Dichtung und Sage je Bethe nadgradil argument Gottfrieda Hermanna, da se v jedru Iliade skriva izvirna pesem o Ahilovi jezi, in mu dodal misel, da je moral pesem močno razširiti urednik iz šestega stoletja. Prav tako je trdil, da so morale biti pri tem procesu v Iliado vključene starogrške ljudske pesmi. Deset listov razkriva, da je M. Murko tej knjigi posvetil največ pozornosti, saj je stran za stranjo povzemal Bethejev argument.  

V drugem svežnju osebnih zapiskov, verjetno iz zgodnejšega obdobja (Ms 1392, III. 4.), najdemo zapiske o drugem predstavniku analitične šole, Georgu Finslerju, in njegovi knjigi Homer. M. Murko je prebral vsaj prvi del, ki je nosil podnaslov “Der Dichter und Sein Welt” in je izšel leta 1914. V tem delu je Finsler trdil, da je Homer avtor zgolj Iliade in da je bila pesem pozneje predelana. Druga knjiga, iz katere je M. Murko črpal študijske zapiske, je bila Homer Engelberta Drerupa (1915), ki je izredno prispevala k “unitaristični šoli” – v njej je avtor kritiziral analitični pristop in zagovarjal enotnost obeh homerskih epov (glej West 2011). Učenjaka sta bila očitno v akademskem dialogu, saj je Drerup upošteval fonografski posnetek[1] južnoslovanskega epa M. Murka (glej Drerup 1920: 265–70; 1921: 48–57), M. Murko pa se je na Drerupove raziskave občasno odzval v svojih publikacijah (npr. Murko 1919: 280, 283–4, 292, 296). Kot zadnje, M. Murko je črpal iz obsežnega članka Thaddaeusa Zielinskega “Die Behandlung gleichzeitiger Ereignisse im antiken Epos” (1901), v katerem je avtor predstavil tako imenovani “Zielinski zakon”. Kot je dobro znano, je bilo o uporabnosti Zielinskega zakona, ki “pravi, da se homerska pripoved vedno giblje naprej in zato ne more prikazati dveh hkratnih dejanj”, v raziskavah ustnega pesništva kar nekaj burnih razprav (Scodel 2008: 107; prim. de Jong 2017; Danek 1998).

Albert Lord (1912–1991) je bil profesor primerjalne književnosti. Opravil je obsežne terenske raziskave ustnega izročila v nekdanji Jugoslaviji.

Ti študijski zapiski so verjetno nastali kot del priprav M. Murka na raziskovanje južnoslovanskega ustnega izročila, pri katerem je redno primerjal južnoslovansko epiko s Homerjem in celo ugibal o ustnem družbenem kontekstu homerske družbe. Takšne primerjave je objavil v delu “Neues über südslavische Volksepik” (1919), v katerem je omenil tako Drerupa kot Betha, La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe siècle (1929)[1] in Tragom srpsko-hrvatske narodne epike: putovanja u godinama 1930 do 1932 (1951), pojavile pa so se tudi v drugih publikacijah, kot sta “Die serbokroatische Volkspoesie in der deutschen Literatur” (1906) ali “Kod Meštrovića i njegovih-Ivan Meštrović kao pjevač epskih narodnih pjesama” (1933).


[1] Dobra polovica dela La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe siècle (1929) je dejansko predelan prevod “Neues über südslavische Volksepik” (1919).

[2] M. Murkovi posnetki iz njegovih zgodnjih raziskovanj (1912–1913) so bili objavljeni na disketah. Glej M. Murko 2017.

[3] Murko, Matija. Osebni zapiski. Ms 1892. Narodna in univerzitetna knjižnica, rokopisna zbirka, Ljubljana, Slovenija. Vsebine o Homerju se nahajajo pod III.4, »Zapiski in povzetki,« in III.7, »Vsebine o Homerju.«

[4] Ker je večino zapiskov oštevilčil prav M. Murko sam, lahko sklepamo, da se je ohranilo le nekaj zapiskov.

[5] M. Murko je v svojih objavah primerjal dolžino Iliade in Odiseje z določenimi guslarskimi nastopi (glej Murko 1929a:14–5).

[6] Zanimivo je, da je ta zgodba zelo podobna vztrajanju Friedricha Augusta Wolfa, da se vpiše kot “študent filologije”, takrat še neobstoječe fakultete.

[7] Paul Kretschmer (1866–1956) je bil v tistem času širše poznan po svojem delu na predgrških elementih v stari grščini.

Matija Murko in francoska slavistika

Dr. Varja Balžalorsky Antić

Moje raziskovanje dela Matije Murka zadeva njegove odnose s francoskim znanstveno-raziskovalnim poljem. Zanimajo me predvsem Murkovi intenzivni stiki, sodelovanje in medsebojno idejno oplajanje z zahodno slavistiko, predvsem s francoskimi slavisti in primerjalnimi jezikoslovci kot so A. Meillet, E. Denis, L. Leger, P. Boyer in A. Mazon. Murko je namreč prav s podporo francoskih slavistov v Pragi ustvaril vodilni center slavistike v srednji Evrope. Kot njegov predsednik se v svoji viziji o njegovi prihodnosti ni oprl na avstrijske zglede, ampak na novonastale inštitucije v Franciji, kakršen je Institut d’études slaves, ki ga je l. 1919 ustanovil Ernest Denis. Pri proučevanju arhivov in korespondence me zanima zlasti stik z A. Mazonom in A. Meilletom. Prvi se tiče metodoloških in organizacijskih pristopov, drugi pa posega na vsebinsko področje ter se dotika povezave in morebitnega medsebojnega vpliva Matije Murka in AntoinA Meilleta pri raziskovanju ustnega pesništva. 

Antoine Meillet (1866–1936)
André Mazon (1881–1967)


A. Mazon je bil podpredsednik in nato predsednik (1937-1959) Inštituta slavističnih študij in ko si je Murko prizadeval za popularizacijo pristopov francoske slavistike, se je večkrat obrnil po pomoč k svojemu zahodnemu kolegu, ki je nato češko javnost seznanil z aktivnostmi te francoske inštitucije. O intenzivnih stikih in izmenjavi mnenj priča obsežna korespondenca med znanstvenikova, praški arhiv Slovanskega inštituta namreč hrani kar 59 pisem A. Mazona M. Murku. Za vizijo, ki sta si jo delila, o značaju mednarodne in nacionalne slavistike, je potrebno navesti zavzemanje za apolitičnost oziroma politično nevtralnost organizacije, kar je kot načelo praškega Slovanskega inštituta prevzel tudi Murko, ko je l. 1932 prevzel njegovo vodenje. Metodološko sta se Mazon in Murko strinjala tudi v širši koncepciji slovanske filologije, za kakršno se Murko nato zavzame v Predlogu Statuta za srečanja slovanskih filologov iz leta 1929 (Pospišil in Zelenka 2020: 69). V tem zapisu slovanske filologije ne razume več v ožjem smislu in omejene po načelih Praškega lingvističnega krožka z njegovo strukturalistično usmeritvijo, pač pa kot presečišče literarne zgodovine, folkloristike, jezikoslovja in kulturne zgodovine. Moja raziskava bo na podlagi natančnega pregleda in proučitve arhivov predvsem v Pragi in v Arhivih Inštituta za slovanske študije v Parizu podala natančnejši vpogled v plodovito korespondenco med slavistoma in skušala izrisati metodološke premise, kakršne sta si začrtala za razvoj slavistike. 

Drugi krak mojega raziskovanja obsega proučitev stikov Matije Murka z Antoinom Meilletom (1861-1936) enim najvplivnejših primerjalnih jezikoslovcev svojega časa, med drugim tudi učiteljem ključnih figur francoske sodobne lingvistike E. Benvenista in G. Dumezila in A. Martineta. Manj je znano, da je Meillet odigral tudi pomembno vlogo pri razvoju raziskav ustne poezije. Zanimivo je, da so v času, ko se je porajala teorija ustnosti, številni raziskovalci različnih aspektov ustnega pesništva, povezani prav z njegovim imenom ; poleg Matije Murka še Jean Paulhan, Marcel Granet, Marcel Jousse, Pëtr Bogatyrev in, seveda, Milman Parry. Trije med njimi – Paulhan, Jousse in Parry – so bili v različnih obdobjih tudi njegovi študentje. Meillet je l. 1923 izdal knjigo Les origines indo-européennes des mètres grecs, kjer postavi tezo o formulaičnosti (Meillet 1923 : 61). Nanjo se je zagotovo naslonil tudi M. Parry, ko je pod Meilletovim mentorstvom pisal svojo disertacijo. V svojem članku Blaž Zabel (Zabel 2020) na podlagi proučitve korespondence podrobno predstavi odnos Parryja do Murka. V svoji raziskavi se nameravam posvetiti osvetlitvi vmesnega člena med Parryjem in Murkom, tj. osebi in delu A. Meilleta in dogajanja na področju raziskav ustnosti, s katerim je bil Meillet povezan na različne načine, kot avtor, mentor in recenzent prelomnih prispevkov s področja teorije ustnosti. Posebej pa me bo zanimalo, kakšni so bili stiki med Murkom in Meilletom. Pet let po izidu svoje študije o grški metriki, leta 1928, Meillet kot predsednik Inštituta za slovanske študije povabi Murka na pariško Sorbono predavat o južnoslovanski junaški epiki. Kot je znano, Murko v predavanjih, ki so nato izšla v obliki odmevne monografije La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe siècle, pogosto primerja grške rapsode z južnoslovanskimi guslarji, s svojimi izsledki pa si je ustvaril tudi ime na področju homeroslovja (Gantar 107). V kakšnih odnosih in povezavah sta deli Les origines indo-européennes des mètres grecs in La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe siècle in njuna avtorja? Je šlo za medsebojen vpliv? Je Meillet – podobno kot nekaj let zatem Parry – že poznal prve Murkove raziskave južnoslovanske ustne tradicije, podane v članku »Neues über südslavishes Volkepik« iz leta 2019? In kakšen je bil Meilletov vpliv na Murko delo? 

Reference

Bader, Françoise. 1988. »Meillet et la poésie indo-européenne« Cahiers Ferdinand de Saussure 42: 97125.

Gantar, Kajetan, 2020. »Odmevi Murkovih raziskav v homeroslovju« M. Jesenšek (ur.) Matija Murko – slovanski filolog v najširšem pomenu besede. Ljubljana: SAZU. 101– 112.

Jousse, Marcel, 1925. Études de psychologie linguistique. Le style oral rythmique et mnémotechnique chez les Verbo-moteurs. Pariz: Beauchesne.

Lamberterie, Charles de, 1997. »Milman Parry et Antoine Meillet« Françoise Létoublon (ur.) Hommage à Milman Parry. Le style formulaire de l’épopée homérique et la théorie de l’oralité, Amsterdam : Gieben. 122.

Meillet, Antoine. 1923. Les origines indo-européennes des mètres grecs. Pariz: Presses universitaires de France.

Meillet, Antoine. 1925. »Marcel Jousse. Études de psychologie linguistique«  Bulletin de la société de linguistique 26: 5.

Meillet, Antoine. 1928. »Milman Parry. L’épithète traditionnelle dans Homère et Les formules et la métrique d’Homère« Bulletin de la société de linguistique 29(2): 100102.

Murko, Matija, 1919. »Neues über südslavishes Volkepik« Neue Jahrbüchner für das klasiches Altertum Geschichte und Deutsche Literatur 22, 273-296. 

Murko, Matija, 1929. La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du xxe siècle. Pariz: Champion.

Pospišil, Ivo, Zelenka, Miloš, 2020. »Češko-slovenski projekti s področja zgodovine slavistike in teorije literature (Matija Murko kot povezovalna osebnost češko-slovenske in evropske literarne vede v medvojnem obdobju)« M. Jesenšek (ur.) Matija Murko – slovanski filolog v najširšem pomenu besede. Ljubljana: SAZU. 6480.

Testenoire,  Pierre-Yves, 2023. »Les recherches sur la poésie orale autour d’Antoine Meillet: Jean Paulhan, Marcel Jousse, Milman Parry« Histoire Épistémologie Langage, 44 (2) 79100.

Zabel, Blaž, 2020. »Matija Murko, predhodnik Milmana Parryja?«  M. Jesenšek (ur.) Matija Murko – slovanski filolog v najširšem pomenu besede. Ljubljana: SAZU. 113– 130. 

Matija Murko obišče kiparja Ivana Meštrovića

Ivan Meštrović (1883–1962) danes velja za enega največjih hrvaških umetnikov in fenomenov svetovnega kiparstva. Rodil se je v Slavoniji, odraščal v Dalmaciji, nato pa je živel in deloval po svetu. Od leta 1947 naprej je bil glavni kipar in profesor kiparstva na Univerzi v Sirakuzah, od leta 1955 dalje pa glavni kipar na Univerzi Notre Dame. Morda ga nekateri poznate po kipih “Lokostrelec” in “Suličar”, ki stojita na Congress Plaza ob vhodu v čikaškem Grant Parku (sliki spodaj).

Že na podlagi teh dveh kipov zlahka opazimo, da je Meštrovićev stil originalen, saj združuje secesijo in ekspresionizem. Tistim, ki vas zanima njegov umetniški opus, predlagam v branje posebno številko revije Sculpture Journal (glej povezavo), ki mu je posvečena.

Za primerjalno književnost in Matijo Murka pa je neposredno pomembno Meštrovičevo globoko zanimanje za folkloro, ki je vplivalo na njegovo umetniško ustvarjanje. Kot deček se je namreč učil in redno prepeval tradicionalne dalmatinske narodne pesmi. Nič presenetljivega ni torej, da je pesnika in duhovnika Andrijo Kačić Miošić upodobil, kako igra na gusle

Ena izmed skladb, ki jih je Meštrović znal na pamet, je bila Hasanaginica. To je morda najbolj znana pesem dalmatinskega ustnega izročila: leta 1774 jo je objavil Alberto Fortis, pozneje pa jo je Goethe prevedel v nemščino pod naslovom “Klaggesang von der edlen Frauen des Asan Aga” (1775). Nato je bila objavljena v Herderjevi zbirki Volkslieder (1778), preko Goetheja pa jo je Walter Scott nato prevedel še v angleščino (1798). Tema ene prihodnjih objav bo prav vsebina te pesmi in pevka, ki jo je posnel Matija Murko. Na tem mestu naj opozorim, da se je Meštrović sicer spominjal različice pesmi, ki je drugi viri ne poznajo (glej Milan Ćurčin and R. W. S.-W., “Goethe and Serbo-Croat Ballad Poetry”, The Slavonic and East European Review 11, št. 31 (1932): 126–134).

Prav zaradi Meštrovićevega izjemnega zanimanja za dalmatinsko ustno izročilo (poznal je namreč “petdeset ali šestdeset” pesmi) ga je Matija Murko leta 1931 in 1932 obiskal v Zagrebu, da bi ga intervjuval. Posneta sta na spodnji fotografiji: Murko sedi oblečen v belo, Ivan Meštrović pa je poleg njega na desni.

Source: https://www.etno-muzej.si/sl/digitalne-zbirke/matija-murko/f0042366

Po srečanju je leta 1933 sledila objava članka (Matija Murko, “Kod Meštrovića I njegovih – Ivan Meštrović kao pjevač epsih narodnih pjesama”, Nova Evropa 26, št. 8 (1933): 345–350). Murko je v njem poročal, da se je Meštrović Hasanaginice naučil od svoje babice, ki jo je prepevala njegovemu mlajšemu bratu. Meštrović je Murku tudi opisal, kako se je naučil pesmi, in pojasnil, zakaj je bila folklora tako pomembna zanj. Svoje poročilo je Murko zaključil z opisom, kako sta obiskala njihovo družinsko grobnico v Otavicah, ob tem pa razglabljal o sočasnem vplivu “liričnih in epskih narodnih pesmi” na Meštrovićevo ustvarjanje. 

Zgodba nam kaže, kako pomembno je presegati meje posameznih področij, če želimo razumeti preteklo znanost, literaturo in umetnost. To je tudi razlog, zakaj se pri našem projektu z vso resnostjo lotevamo transdisciplinarnega pristopa pri preučevanju zgodovine primerjalne književnosti.