Vabimo vas na predavanji gostujočega profesorja dr. Abhisheka Boseja z Oddelka za primerjalne študije indijske književnosti in jezikov Univerze v Kalkuti.
Prvo predavanje bo poteako v torek, 13. 5. 2025, ob 19. uri, v Modri sobi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Drugo predavanje bo potekalo v torek, 20. maja, ob 18. uri v Modri sobi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Poti bhakti: k oblikovanju ideje Indije
Izraz bhakti zajema široko paleto pomen, ki vključuje vidike predanosti, čutnosti, ljubezni, služenja ter literarnega in ritualnega okrasja. V okviru tovrstnih študij je bhakti čutna izkustvena kategorija kot tudi kot družbeno-kulturna tvorba znotraj indijske historiografije. Čeprav ta dva vidika ostajata predmet številnih razprav, pa med znanstveniki vlada splošno soglasje, da bhakti presega široke časovne in prostorske meje; v svojih mnogoterih izrazih se pojavlja skozi tisočletno obdobje prepleta indijskih kulturnih in duhovnih obzorij in na različnih geografskih območjih. Gibanje bhakti tako tvori raznolik nabor svetnikov, asketov in vernikov, ki prihajajo iz številnih regij indijske podceline ter mnogih jezikovnih, religijskih, družbenih in ekonomskih kontekstov. Bhakti je v svojem bistvu heterogen pojav in se izraža skozi bogat korpus poezije, pesmi, pripovedi in uprizoritvenih besedil, napisanih v regionalnih indijskih jezikih. Kljub raznolikosti pa ta besedila pogosto izkazujejo podobnosti tako v estetskih formah kot tudi v vsebinskih tematikah. Namen tega predavanja je tako predstaviti izbrana besedila v kontekstu izmenjav med različnimi izrazi bhakti in orisati idejno zasnovo, ki bi lahko povezovala pluralnost indijskih književnosti in kultur.
Tradicionalno indijsko gledališče in sledovi kolonializma
Predavanje preizprašuje prevladujočo historiografijo bengalske drame, ki ustvarja binarno časovno strukturo: na eni strani starodavni sijaj sanskrtske dramatike, ki ga poosebljajo avtorji, kot sta Kālidāsa in Bhāsa, na drugi pa neposreden skok v konec 18. stoletja, ko ruski pustolovec in glasbenik Gerasim Lebedev uprizori prvo bengalsko proscenijsko gledališko predstavo v evropskem slogu. V kolonialni historiografiji je trenutek Lebedevove uprizoritve pogosto prikazan kot začetek ‘modernega’ bengalskega gledališča – ali celo ‘modernega’ indijskega gledališča. Slednje je pustilo tisočletno praznino, pri čemer so bila spregledana besedila in tehnike, ki so bila – in še vedno so – del živahne in bogate uprizoritvene kontinuitete v Bengaliji in drugod.
Uvedba proscenijskega odra, realistične dramaturgije in kanona angleške/evropske drame, zlasti Shakespearja, je v 19. stoletju spodbudila pojav ‘modernega’ in hibridiziranega bengalskega gledališča. Gledališki oder v Bengaliji se je tako razvil v dinamičen kulturni prostor, ki je odseval kolonialno oblast in jo izzival hkrati; slednje je pomenilo tudi pomembne preobrazbe za avtohtone uprizoritvene tradicije – te so bile pogosto potisnjene na rob kot ‘ljudske’ ali ‘predmoderne’ in zavoljo tega nazadnjaške.
Znotraj tega zgodovinskega preloma se kot kritični glas pojavi Rabindranath Tagore, ki v svojem kratkem eseju kritizira posnemanje evropskih tehnik in ideologij na kolonialnem odru. V svojem iskanju ‘indijskega’ načina uprizarjanja se Tagore nasloni na estetiko rase, ki predstavlja temelj sanskrtske dramaturgije, prav tako pa opozarja tudi na ljudske uprizoritve v številnih indijskih narečjih. Pričujoče predavanje razume Tagorejevo intervencijo kot poziv k politiki umeščenosti, ki ponudi subtilen in natančen pogled na indijske uprizoritvene umetnosti, upirajoč se poenoteni logiki kolonialne historiografije in modernistične teleologije. S to perspektivo skuša predavanje premisliti prepletene poti indijskih uprizoritvenih zvrsti in njihov pomen za občinstvo.
Dr. Abhishek Bose poučuje na Oddelku za primerjalne študije indijske književnosti in jezikov na Univerzi v Kalkuti. V njegovem raziskovalnem delu se prepletajo študije s področja poezije, prevajanja, gledališča in literarne kritike. Njegova glavna področja zanimanja zajemajo estetiko, književnost, zgodovino religij, uprizoritvene umetnosti in ustno izročilo. Povezan je z več raziskovalnimi pobudami, ki jih podpirajo ustanove, kot so Azijsko društvo v Kalkuti (Asiatic Society), Raziskovalni inštitut Vrindavan (Vrindavan Research Institute), Raziskovalni center Bhaktivedanta (Bhaktivedanta Research Centre) in Indijski svet za družboslovne raziskave (Indian Council of Social Science Research). Njegovo najnovejše uredniško delo z naslovom Kabi Tabo Manobhumi je serija intervjujev z igralci iz različnih regij in jezikovnih področij Indije, ki uprizarjajo Ramkatho, tj. zgodbe o življenju in dejanjih boga Rame. Dr. Bose je trenutno tudi znanstveni sodelavec na Oxfordskem centru za hindujske študije (Oxford Centre for Hindu Studies).