S konferenco želimo priti do novih spoznanj in vednosti o primerjalni književnosti v Srednji Evropi, ki ostaja v veliki meri neraziskana in zato slabo zastopana v akademskih razpravah znotraj discipline. Zavedamo se, da so Srednjo Evropo zgodovinsko oblikovale v samostojno regijo različne ekonomske, politične in ideološke strukture. Čeprav smo geografski in kulturni koncept okolja namenoma pustili neopredeljen, je nesporno, da se je njegova regionalna identiteta oblikovala tako od znotraj kot od zunaj. Od znotraj je srednjeevropska regija vedno premagovala napetosti med svojimi etnično, jezikovno in kulturno heterogenimi skupnostmi. To je ustvarilo različna notranja središča, druga območja pa potisnilo v periferni položaj. Od zunaj je morala Srednja Evropa opredeliti svoj položaj v odnosu do drugih globalnih akterjev in transnacionalnih združenj. Te politične in kulturne okoliščine so imele ključno vlogo na vseh področjih intelektualne produkcije, vključno z akademskim raziskovanjem. Primerjalna književnost pri tem ni bila nobena izjema in disciplina je imela pogosto nalogo predrugačiti ali ovreči uveljavljene diskurze. Srednjeevropski komparativisti so morali na primer priznati bogato zgodovino večkulturnih in večjezičnih literarnih tradicij na tem območju, hkrati pa so se morali vzpostaviti v odnosu do drugih akademskih središč, kot sta francoska in ameriška šola primerjalne književnosti.

Zavedanje lastnega položaja in odnos do notranje in zunanje izmenjave vednosti sta kljub pomembnosti za razumevanje srednjeevropske primerjalne književnosti doslej ostala neraziskana. V naslednjih treh dneh bomo tako raziskovali bogato in zapleteno zgodovino primerjalne književnosti v Srednji Evropi ter se osredotočili na ključne raziskovalce, šole, teme in metode, ki so oblikovali to področje. Razmišljali bomo o tem, katere vplivne osebnosti in pristopi so bili v preteklosti spregledani in zakaj je srednjeevropska primerjalna književnost še vedno slabo zastopana v širših akademskih razpravah o zgodovini discipline. Raziskovali bomo tudi akademske povezave med srednjeevropsko primerjalno književnostjo in literarnimi vedami v drugih regijah, kot so Jugovzhodna Evropa, Francija, Rusija in Amerika. Posvetili se bomo odnosom med središčnimi in (pol)perifernimi okolji znotraj srednjeevropske primerjalne književnosti ter analizirali dejavnike, ki so privedli do pojava asimetrije znotraj srednjeevropske akademske sfere in neenakosti v intelektualnih izmenjavah med različnimi regijami. Raziskovali bomo tudi, kako se srednjeevropska večjezična literarna tradicija odraža na področju primerjalne književnosti.

Nenazadnje bomo kar nekaj prostora namenili pomembnemu predhodniku primerjalne književnosti, slovanskemu filologu Matiji Murku, ki lahko služi kot paradigmatski primer za obravnavo številnih zgoraj zastavljenih vprašanj. Murko si je ustvaril dolgo in uspešno akademsko kariero ter imel velik vpliv na razvoj literarne vede v Srednji Evropi in drugod. Po končanem študiju slovanske filologije na dunajski univerzi je odpotoval v Rusijo, postal profesor v Gradcu in Leipzigu, pozneje pa se je preselil v Prago, kjer je soustanovil in vodil Slovanski inštitut v času, ko je tam doživljal razcvet vplivni »Praški lingvistični krožek«. Tako v svojem akademskem življenju kot pri raziskovanju se je gibal med akademskimi središči in polperiferijami Srednje Evrope ter presegal akademske meje (denimo s svojimi primerjalnimi slavističnimi literarnimi študijami) in vplival na mlajše znanstvenike (kot so Frank Wollman, Milman Parry ali Roman Jakobson). Njegovo delo so cenili tako v Srednji Evropi kot daleč onkraj njenih meja. Celo tako zelo, da imajo njegove raziskave o južnoslovanskem narodnem pesništvu še danes status referenčnih del o tej tematiki. Murkovo znanstveno delo nudi izjemno priložnost za raziskavo tematik, vprašanj, metod, mednarodnih sodelovanj in politik vednosti, prevladujočih v zgodovini srednjeevropske komparativistike.

Blaž Zabel, vodja kolokvija

---

PROGRAM:

Četrtek, 5. september

Cankarjev dom, Dvorana Alme Karliln

9.00: Registracija

9.30: Pozdravni nagovori

10.00:

Prvi panel: Tone Smolej (vodja)

Antoni Martí Monterde: Budapest, capitale de la littérature comparée. Les autres géographies du comparatisme européen: Janos Hankiss

Norbert Bachleitner: Prolegomena for the (short) History of Comparative Literature in Austria

Steven Tötösy de Zepetnek: The Discipline of Comparative Literature in Hungarian Scholarship

11.30 Odmor za kavo

12.00: Drugi panel: Blaž Gselman (vodja)

Kaitlyn Sorenson: ‘The Tragedy of Central Europe,’ Forty Years On

Vladimir Biti: Un/worlding Literature: Dubravka Ugrešić as a Post-Multinational Writer

Suman Gupta: Small Philologies and Literary Machine Translation

13.30: Kosilo

15.00: Tretji panel: Blaž Zabel (vodja)

Róbert Gáfrik: History and Perspectives of Comparative Literary Studies in Slovakia

Paweł Marcinkiewicz: Comparative Literary Studies in Poland: A Historical and Methodological Overview

Zoltán Varga, Péter Hajdu: Reconnected into the World: the Early Years of the Hungarian Comparative Literature Association in the AILC/ICLA

16.30 Odmor za kavo

17.00: Četrti panel: Kaitlyn Sorenson (vodja) 

Daniel Pietrek: Comparative Literary Studies at Work: Horst Bienek and his American Identity

Blaž Zabel: The Birth of Literary Localization: Johann Gottfried Herder as a Comparatist

20.00: Konferenčna večerja

Petek, 6. september

Cankarjev dom, Dvorana Alme Karlin/Center Rog, Univerzitetna soba

Cankarjev dom, Dvorana Alme Karlin

10.00: Murko panel I: Alen Albin Širca (vodja)

Miloš Zelenka: Matija Murko in strukturalna estetika

Alenka Jensterle Doležal: Premislek o pozitivističnih literarnih zgodovinarjih: Matija Murko in Jan Máchal

Tone Smolej: Matija Murko in nefrancoski začetki slovenske primerjalne književnosti v 19. stoletju

11.30 Odmor za kavo

12.00: Murko panel II: Tone Smolej (vodja)

Varja Balžalorsky Antić: Od primerjalnega jezikoslovja do primerjalne književnosti: Matija Murko in Antoine Meillet v luči raziskav ustnega pesništva

Irena Samide: Matija Murko kot germanist 

Alen Albin Širca: Matija Murko in hrvaška renesančna literatura

Center Rog, Univerzitetna soba

13.30: Kosilo

15.00: Murko panel III: Blaž Zabel (vodja)

Sylva Fischerová: Matija Murko’s Research on the South Slavic Epic Tradition and Czechoslovakian Slavistics

Jasmina Talam: Voices from the Past: Musical Tradition of Bosnia and Herzegovina through the Research of Matija Murko

Blaž Gselman: The Correspondents of Matija Murko: Outlining a Central European Topos

16.30: Odmor za kavo

17.00: Peti panel: Alexandre Burin (vodja)

Jernej Habjan: History of World Literature in Central Europe

Max Behmer: German Contributions to 1930s Comparative Literature in the Context of the Journal ‘Helicon’

Sobota, 7. september

Center Rog, Univerzitetna soba

10.00: Šesti panel: Blaž Zabel (vodja)

Andrei Terian: Comparatism Beyond Comparative Literature: Lessons from Southeastern Europe

Ştefan Baghiu: The Tragedy of Non-Central Europe: Interimperiality and World Literature in the European Southeast

Snejana Ung: Comparative Literature in Romania: Talking about a Periphery at the Periphery

11.30: Odmor za kavo

12.00: Sedmi panel: Blaž Gselman (vodja)

Alexandre Burin: Beyond Structure: Barthes via Kristeva

Milena Mileva Blažić: Comparative Children’s Literature 13.00: Zaključek kolokvija

Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani v svoji rokopisni zbirki največji del zapuščine filologa Matije Murka. Gradivo se nahaja v dveh obsežnih enotah, »Korespondenca« (s kataložno oznako MS1119) in »Zapuščina« (s kataložno oznako MS1392). Prvo, kot nakazuje poimenovanje, sestavljajo dopisi, ki jih je Murko prejel, in obsega 56 map oziroma prek devet tisoč pisem več kot tisoč sedemstotih dopisovalcev, tako oseb kot ustanov. Druga zbirka je še obsežnejša, saj v enajstih sklopih zajema poleg Murkovih del in gradiv zanje (ki predstavljajo glavnino vsebine te enote), nekaj njegovih pisem, manjšo korespondenco in tujo korespondenco ter osebne dokumente in druge parafernalije. Ta enota obsega več kot sto map.

V tem zapisu želimo na kratko predstaviti korepondenco. Gre za tisti neobičajni del učenjakove zapuščine, ki praviloma odstopa od strogih diskurzivnih oblik, zahtevanih v znanstveni praksi. V njej stopa v ospredje pripoved v prvi osebi, kar je močno drugače kot pri siceršnjem raziskovalnem delu, kjer naj ne bi bilo prostora za subjektivno izkustvo. Celota pisem tvori zelo heterogeno pisanje; družinska, torej najintimnejša korespondenca ima, denimo, vsaj tolikšen obseg kot dopisi akademskih kolegov. Nadalje pa slednji zopet niso homogena enota, saj so se Murkovi raziskovalni interesi gibali od bolj klasično lingvističnih, filoloških, prek literarnozgodovinskih do etnografskih in folklorističnih. Še manj so si med seboj podobni jezikovno, saj najdemo med njimi pisma, napisana vsaj v slovenščini, srbohrvaščini, nemščini, češčini, ruščini, francoščini in angleščini. Neredko se je zgodilo, da je isti dopisovalec nekoč napisal pismo v enem jeziku, pozneje pa drugo pismo v drugem jeziku, pri čemer gre običajno za razmerje med manjšim jezikom in glavnim, nemškim jezikom v cesarskh deželah. Vzroke za to gre verjetno iskati zlasti v cesarski cenzuri.

Nasploh si je Murko dopisoval s posamezniki in ustanoviami iz različnih lokalnih in regionalnih prostorov. Sam je bil vse življenje institucionalno zasidran v srednjeevropskem akademskem okolju, a je bil v stiku tudi z univerzitetnimi profesorji, šolskimi učitelji, uredniki revij ipd. iz Rusije, celotne Jugoslavije, Severne Evrope in drugod. Mapiranje odposlanih pisem bi najbrž pokazalo na Murkove čvrste vezi s političnimi in akademskimi središči v nemško govorečih državah, obenem pa njegovo močno vpetost v intelektualne izmenjave z južno in vzhodno (pol)periferijo nekdanje Avstro-Ogrske monarhije oziroma s pozneje nastalimi slovanskimi državami.

Najbrž ni presenetljiv podatek, da je najobsežnejši posamičen dopisnik s kar 346 pismi brat Miha Murko. Vseeno pa nas tu bolj zanimajo njegovi akademski kolegi, s katerimi si je delil raziskovalske interese. Tako med Murkovimi dopisniki med drugim najdemo vrsto zanimivih osebnosti, ki so zgodovinsko sooblikovale humanistično krajino tako v tukajšnjem prostoru kot drugod. Med obsežnejše korespondence spada tista slavista Vatroslava Jagića, naslednika Frana Miklošiča na čelu dunajske slavistike. Pomemben prispevek k razumevanju predzgodovine slovenske primerjalne literarne vede predstavljajo dopisi nekaterih literarnih zgodovinarjev, zlasti Ivana Prijatelja in Franca Kidriča. Nadalje velja izpostaviti korespondenci s prav tako literarnima zgodovinarjema Franom Ilešičem in Franom Levcem, pomembnima figurama Slovenske matice. Kar 155 dopisov je Murku poslal indoevropski filolog Rudolf Meringer, profesor na graški univerzi v letih od 1899 do 1930 (Murko je bil tam njegov kolega od 1902 do 1917), ki se je proslavil s pionirskim raziskovanjem govornih napak. Z njim si je pomagal tudi njegov sodobnik Sigmund Freud pri svojem psihoanalitskem raziskovanju govornih napak oziroma spodrsljajev. Še nekaj pisem več, 164, je Murku napisal slovanski filolog Vatroslav Oblak, ki se je raziskovalno posvečal južnoslovanskim narečjem. Oblak, ki ga je Murko zelo cenil, je pri vsega enaintridesetih letih tik pred imenovanjem za izrednega profesorja slovanskih filologij na graški univerzi umrl. V letih med prvo svetovno vojno in tik po njej je Murku pisal njegov graški študent, ruski jezikoslovec in filolog Nikolaj Preobraženski, zanimiva figura za tukajšnji akademski prostor. Po prvi svetovni vojni je skušal dobiti profesuro na novoustanovljeni ljubljanski univerzi, a mu to zaradi nekaterih nasprotovanj ni uspelo. Vseeno je bil od leta 1922 dalje tam lektor za ruski jezik, pozneje pa je tudi predaval novejšo rusko književnost. Obsežna je tudi korespondenca hrvaškega slavista, klasičnega filologa in literarnega zgodovinarja Milivoja Šrepela. Gotovo velja omeniti še dvanajst pisem filologinje, literarne zgodovinarske in prevajalke Camille Lucerna, ene od maloštevilnih žensk (zlasti, če ne upoštevamo sorodstva), s katerimi si je dopisoval. Poleg posameznikov z večjim številom dopisov, najdemo v Murkovi korespondenci kar nekaj dopisovalcev, zastopane le s pismom ali dvema, ki pa bi jim veljalo nameniti posebno pozornost. Nemalokrat si je namreč Murko dopisoval z jezikoslovci, zgodovinarji in filologi s celotnega južnoslovanskega območja v Avsto-ogrski. V teh pismih najdemo zanimiva poročila o stanju ustnega slovstva v različnih lokalnih okoljih. Murko je namreč sodeloval v projektu avstrijske vlade »Das Volkslied in Österreich« [Narodna pesem v Avstriji], ki se je začel leta 1901, a ostal nedokončan (in v dobršni meri neraziskan) po razpadu Avstro-Ogrske. Ob tem velja opozoriti, da najdemo v Murkovi korespondenci trideset pisem jezikoslovca, slavista in zbiralca slovenskih ljudskih pesmi Karla Štreklja, ki je načeloval slovenskemu delovnemu odboru omenjenega projekta. (Štreklja je po njegovi smrti nasledil prav Murko.)

NUK-ov kataložni popis rokopisne enote »Korespondenca« je na nekaj mestih pomanjkljiv, saj ne vsebuje imen čisto vseh dopisnikov, ki se potem res pojavijo v mapah. Tako v njem ne najdemo Antona Funtka, urednika Ljubljanskega zvona, ki z osemnajstimi pismi ni najskromnejše zastopan Murkov dopisovalec. Na enem mestu pa se je primeril tudi večji izpust. Med imenoma Viktorja Halckerja in Friedricha Heideja manjka popisanih kar dvaintrideset dopisovalcev (vse najdemo v petnajsti mapi). Večina je poslala Murku manjše število pisem, pa vendarle.[1]

Celotno arhivsko enoto »Korespondenca« (MS1119 ) smo v okviru raziskovalnega projekta »Matija Murko in njegovi mednarodni sodelavci« digitalizirali in bo kmalu na voljo zainteresirani javnosti na portalu Digitalna knjižnica Slovenije (dLib). Ta korak je nujen, če ne želimo, da bi arhivi – paradoksno – (p)ostajali tista mesta, v katerih se zgošča tako ohranjanje zgodovinsko akumulirane vednosti kot organiziranje njene pozabe, saj arhivirani materiali neredko živijo osamljeno celo od raziskovalne skupnosti odtujeno življenje.

---

[1] Manjkajoča imena so: Karl Hadaczek (1 pismo), Jovan Hadži (2 pismi), Risto Hadži-Ristić (2 pismi), Frieda Hager (1 pismo), A. Halban (1 pismo), Albert Halbe-Wagner (2 pismi), Jakob in Ana Hameršak (2 pismi), Karel Hameršak (1 pismo), Martin Hameršak (3 pisma), Gustav Hanausek (8 pisem), Handelshochschule München (14 pisem), E. Hanisch (2 pismi), Erwin Hanslik (12 pisem), Josef Hanuš (2 pismi), Johann Haring (2 pismi), Wilhelm Hartel (2 pismi), Hrabě Harrach (5 pisem), Otto Harrassowitz (4 pisma), F. Hartmann (1 pismo), Fritz Hartmann (1 pismo), Lude Meritz Hartmann (2 pismi), Richard Hartmann (3 pisma), Karl Hassack (10 pisem), Berthold Hatschek (1 pismo), Adolf Hauffen (2 pismi), Edmund Hauler (7 pisem), Fr. Hauptmann (6 pisem), Johann Sebastian Hausmann (1 pismo), Miecislav Havel (1 pismo), Rudolf Heberdey (3 pisma), Max Hecker (1 pismo), Franz Heger (8 pisem).

Slovensko društvo za primerjalno književnost v sodelovanju z Univerzo v Ljubljani in raziskovalno skupino »Na poti k zgodovini primerjalne književnosti v luči globalizacije: Matija Murko in njegovi mednarodni sodelavci (J6-4620)« vabi k oddaji prispevkov za mednarodno konferenco z naslovom Zgodovina primerjalne književnosti v srednji Evropi. Konferenca bo potekala od 5. do 7. septembra 2024 v sklopu Mednarodnega literarnega festivala Vilenica.

Če želite sodelovati s prispevkom, pošljite povzetek (do 500 besed) v angleškem ali slovenskem jeziku na elektronski naslov blaz.zabel@ff.uni-lj.si ali blaz.gselman@ff.uni-lj.si. Prav tako lahko sem pišete v primeru dodatnih vprašanj.

Rok za oddajo povzetkov je 1. julij 2024.

Organizatorji konference imajo na voljo omejena finančna sredstva za kritje stroškov prevoza in nastanitve.  

***

Primerjalna književnost ima dolgo in bogato zgodovino, v kateri je srednja Evropa vselej igrala pomembno vlogo. S svojimi deli, kakršno je denimo raziskovanje ljudskega slovstva Johanna Gottfrieda Herderja ali pa revija Acta Comparationis Litterarum Universarum Huga Meltzla, so komparativisti iz srednje Evrope utirali pot novonastajajoči disciplini. Presenetljivo je, da ostaja zgodovina primerjalne književnosti v družbenopolitični regiji, ki jo poznamo pod imenom Mitteleuropa, ne glede na svoj pomen v veliki meri neraziskana in zato podzastopana v akademskih razpravah znotraj discipline.

Različne ekonomske, politične in ideološke strukture so srednjo Evropo zgodovinsko izoblikovale v svojo regijo. Na tem mestu se sicer namenoma izogibamo njeni natančnejši geografski in kulturni opredelitvi, ki ni nujno vselej identična s samo seboj, zaradi česar tudi opuščamo pisanje pojma srednja Evropa z veliko začetnico. Kljub temu – ali prav zaradi tega – lahko zatrdimo, da so regionalno identiteto prostora oblikovale tako notranje kot zunanje silnice. Od znotraj je srednjeevropska regija vedno premagovala razlike med svojimi etnično, jezikovno in kulturno heterogenimi skupnostmi. Posledično so nastajala številna notranja središča, medtem ko so bila druga okolja potisnjena na (pol)periferijo. V odnosu s svojo zunanjostjo je morala zavzeti srednja Evropa položaj do globalnih akterjev in mednarodnih združenj. Te politične in kulturne okoliščine so igrale osrednjo vlogo na področju intelektualne produkcije, kamor spada tudi akademsko raziskovanje. Primerjalna književnost pri tem ni bila izjema, zaradi česar je bila disciplina pogosto soočena z nalogo razširjanja in predrugačenja svojih uveljavljenih diskurzov. Srednjeevropski komparativisti so morali pripoznati bogato zgodovino večkulturnih in večjezikovnih literarnih tradicij v svojem prostoru, hkrati pa zavzeti stališče v odnosu do drugih akademskih središč, kakršne predstavljata francoska ali ameriška šola primerjalne književnosti. Samorefleksije discipline ter njihov odnos do notranje in zunanje izmenjave vednosti doslej ostajajo neraziskani, ne glede na njihovo relevantnost za razumevanje primerjalne književnosti v srednji Evropi.

Figura, v kateri so se zgoščali vsi ti odnosi med različnimi akademskimi okolji, je bil slavist in pomemben predhodnik komparativistike Matija Murko. Vse svoje bogato akademsko življenje je preživel v srednji Evropi. Intelektualno se je formiral na dunajski slavistiki in nato študijsko potoval v Rusijo, preden je postal profesor v Gradcu in zatem v Leipzigu. Pozneje je odšel v Prago, kjer je soustanovil Slovanski inštitut ter ga vodil v času, ko je tam doživljal razcvet »praški lingvistični krožek«. S svojim akademskim življenjem in raziskovalnim delom se je nenehno gibal med akademskimi središči in polperiferijami srednje Evrope ter presegal akademske meje (denimo s primerjalnimi slavističnimi literarnimi študijami) in vplival na mlajše znanstvenike (kakršna sta bila Frank Wollman ali Roman Jakobson). Njegovo delo so cenili tako v srednji Evropi kot daleč onkraj njenih meja. To potrjuje dejstvo, da imajo njegove raziskave o južnoslovanskem ljudskem slovstvu še danes status referenčnih del o tej tematiki. Murkovo znanstveno delo nudi izjemno priložnost za raziskavo tematik, vprašanj, metod, mednarodnih sodelovanj in politik vednosti, prevladujočih v zgodovini srednjeevropske komparativistike.  

Sprejemamo prispevke, ki raziskujejo tematike, povezane s primerjalno književnostjo srednje Evrope. Posebej dobrodošli so tisti, ki obravnavajo eno od spodnjih vprašanj:

• Zgodovina primerjalne književnosti v srednji Evropi: katere šole, tematike ali metode so najvplivnejše v srednjeevropski komparativistiki? Katere je zgodovina spregledala? Zakaj je ostala srednjeevropska komparativistika podzastopana v akademskih razpravah o zgodovini primerjalne književnosti?

• Akademske povezave med srednjeevropsko komparativistiko in drugimi svetovnimi regijami: v kolikšni meri je vplivala francoska littérature comparée na razvoj primerjalne književnosti srednje Evrope in obratno? Kaj lahko povemo o izmenjavah med srednjeevropskimi in ruskimi literarnimi študijami? Kaj so prispevali srednjeevropski komparativisti k ameriški primerjalni književnosti iz obdobij pred drugo svetovno vojno in po njej?

• Odnosi med središči in (pol)periferijami znotraj srednjeevropske primerjalne književnosti: kateri so bili glavni vzroki za vznik asimetrij pri razvoju komprativistike v srednjeevropskih akademskih okoljih? Kako so vznikale neenakosti v intelektualnih izmenjavah med različnimi regijami? Kako je komparativistika premišljevala večjezikovne literarne tradicije srednje Evrope?

• Matija Murko kot spregledan srednjeevropski komparativist: kakšen je pomen Murkovega znanstvenega dela za razvoj primerjalne književnosti v srednji Evropi? Kakšno vlogo je imel Murko v razvoju primerjalnih slavističnih študij? Kako si je Murko zamišljal filologijo kot humanistično disciplino in kakšen pomen ima njegovo raziskovanje ljudskega slovstva v sodobnih literarnih študijah?

V sklopu projekta je Blaž Zabel v reviji Clotho objavil članek o Matiji Murku in njegovem pogledu na Homerja. Vabljeni k branju: https://journals.uni-lj.si/clotho/article/view/13517

Dr. Alen Albin Širca

V središču mojega »murkološkega« zanimanja je Murkovo ukvarjanje z južnoslovanskimi književnostmi, predvsem s starejšo hrvaško in srbsko literaturo. Pri tem eno izmed vodilnih komponent Murkovega raziskovanja nedvomno predstavlja njegovo tako terensko (zbiranje gradiva) kot teoretično delo na t. i. južnoslovanski ljudski epiki. Moja raziskava se bo v tem smislu fokusirala na to, kakšen je literarnozgodovinski, pa tudi splošno metodološki doprinos Murkovega preučevanja ustnega pesništva na Balkanu v kontekstu tedanjih analognih literarnovednih raziskav. Poleg tega se bom v smislu nekakšne kontrolne točke in korektiva k Murkovi obravnavi ustnega književnega izročila  posvetil tudi Murkovemu preučevanju zgodnjenovoveškega pisnega korpusa hrvaške književnosti, predvsem dubrovniško-dalmatinskih renesančnih in baročnih tekstov, kar doslej še ni bilo predmet poglobljenih znanstvenih tematizacij. Ob analizi tako zamejenega Murkovega raziskovanja literature bo lahko natančneje osvetljena tudi Murkova splošno literarnozgodovinska metoda (med drugim tudi v razliki do njegovih slavističnih predhodnikov, npr. F. Miklošiča in V. Jagića.) ter njen pomen v okviru splošne literarne historiografije ob koncu 19. in v prvih desetletjih 20. stoletja ter njena morebitna današnja aktualnost.