Ponedeljek 20. oktober ob 9:40 v učilnici 434, 4. nadstropje FF:
»Svobodna eksperimentalna misel: Nietzsche in modernizacija matematike«

Matematiko, katere prve zamejitve naj bi začrtali stari Grki, ima še vedno marsikdo za kulturno nevtralno početje, katerega vplivi in oblike védenja niso združljivi z literarnimi in umetniškimi. Predavatelj bo skušal zrahljati prav to zamejitev, in sicer s predavanjem o tem, kako je na modernega matematika Felixa Hausdorffa vplival filozofski težkokategornik, ki ni na videz niti malo pomemben za matematično misel, a čigar vpliv na kulturni modernizem je morda brez primere: Friedrich Nietzsche. Leta 1903 je imel Hausdorff na Univerzi v Leipzigu nastopno predavanje ob izvolitvi v naziv profesorja matematike. Tema je bil »das Raumproblem«, problem prostora, in s predavanjem je Hausdorff začel pot enega odločilnih modernizatorjev matematike v drugem in tretjem desetletju dvajsetega stoletja. Toda takoj zatem se je pod psevdonimom Paul Mongré za krajši čas posvetil filozofiji in umetniškemu ustvarjanju. Izdal je dve filozofski knjigi, več kritiških esejev in celo uspešno dramsko igro. Predavatelj bo razložil, da je mogoče izvor Hausdorffovih modernih matematičnih idej izslediti v njegovi mongréjevski fazi, točneje v soočenju z Nietzschejevo filozofijo. Trdil bo, da je Hausdorffovo pojmovanje matematike v obdobju moderne kot »svobodne eksperimentalne misli« povezano z njegovim sprejemom Nietzschejeve ideje večnega vračanja  ter kritike govorice in ontologije v delu O resnici in laži v zunajmoralnem smislu. Predavatelj bo torej Nietzschejeve izrecno nematematične ideje povezal z modernizacijo matematike na začetku dvajsetega stoletja. Tako bo obudil neki droben, pa vendar pomemben trenutek interdisciplinarnega vpliva. Upati je, da bo predavanje zamajalo temelje trdovratnih zaznav, ki preprečujejo, da bi se matematika in filozofija vsaj nekoliko zbližali.

Četrtek 23. oktober ob 15:30 v Modri sobi, 5. nadstropje FF:
»Poezija (anti)logičnih idej: moderna matematika in nemška avantgarda«

V dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja je Emmy Noether (1882–1935), pionirka matematike iz Göttingena, med kolegi zaslovela z odločnim prepričanjem, da so matematiki umetniki, ne znanstveniki. Do kakšne mere je torej moderno matematiko mogoče obravnavati vzporedno z modernizmoma v književnosti in kulturi? Predavatelj bo na to vprašanje odgovoril tako, da bo skušal moderno matematično misel in metode trdneje umestiti v širšo modernistično kolektivnost ter spotoma razmišljal o dveh dokaj različnih valovih nemške in evropske avantgarde. Najprej bo skušal posredovati v razpravi o Bauhausu tako, da bo to modernistično šolo primerjal z matematičnim modernizmom. Čeprav je Bauhaus poln geometrijskih in konstruktivnih pojmov, zagovarja prav tisti filozofiji prostora, mišljenja in objektivnosti, od katerih se je matematika na začetku dvajsetega stoletja odcepila – platonizem in Kantovo transcendentalno estetiko. Zaradi tega bo predavatelj matematičnemu modernizmu poiskal primernejši vzporednik. Našel ga bo na presenetljivem kraju: v neurejenem in bojda nelogičnem dadaizmu. Trdil bo, da se tako moderna matematika kakor dadaizem, čeprav sta na prvi pogled karseda različna, držita nekega formalnega postopka – nekega načina mišljenja in delovanja –, ki si logiko, abstrakcijo in kriterije pomena zamišlja na povsem nov način. Na koncu bo matematika Emmy Noether, ki jo je Albert Einstein imenoval »poezija logičnih idej«, našla operacijsko ustreznico v dadaistični »antilogiki«, ki preveva zvočno poezijo, readymade in asemblaž.

O predavatelju

Tom Hedley je gostujoči raziskovalec na Univerzi v Ljubljani ter podoktorski raziskovalec na Svobodni univerzi v Bruslju, kjer predava o nemško-jezični književnosti in kulturi. Leta 2017 je na Kolidžu Sv. Trojice v Dublinu diplomiral iz nemščine in matematike, leta 2019 pa je kot prejemnik štipendije DAAD na Univerzi Friedricha Schillerja v Jeni magistriral iz književnosti, umetnosti in kulture. Decembra 2023 je na Kolidžu Sv. Trojice v Dublinu zagovarjal doktorat iz nemškega modernizma in matematike, ki ga je v celoti financiral Irski raziskovalni svet. Med doktorskim študijem in začetkom podoktorskega raziskovanja je na Univerzi v Utrechtu predaval primerjalno književnost. Doslej je predaval na dvajsetih konferencah v devetih državah, poleg tega pa je svoje raziskovalno delo (v angleščini in nemščini) objavljal v več revijah, na primer Germanistik in Ireland (2021), Imaginaires (2021), Open Library of Humanities (2025), Germanistische Mitteilungen (izide 2025) ter Modern Language Review (izide 2026).

Vabimo k branju posebne številke revije 𝐏𝐫𝐢𝐦𝐞𝐫𝐣𝐚𝐥𝐧𝐚 𝐤𝐧𝐣𝐢𝐳̌𝐞𝐯𝐧𝐨𝐬𝐭 (let. 48, št. 2), posvečene odnosu med 𝐌𝐚𝐭𝐢𝐣o 𝐌𝐮𝐫𝐤om in komparativistiko.

Iz predgovora 𝐁𝐥𝐚𝐳̌𝐚 𝐙𝐚𝐛𝐞𝐥𝐚:

»Med drugim je bil Murko večkrat omenjen tudi kot komparativist. Anton Slodnjak ga je oklical za prvega slovenskega primerjalnega lite-rarnega zgodovinarja, Anton Ocvirk je v 𝑇𝑒𝑜𝑟𝑖𝑗𝑖 𝑝𝑟𝑖𝑚𝑒𝑟𝑗𝑎𝑙𝑛𝑒 𝑙𝑖𝑡𝑒𝑟𝑎𝑟𝑛𝑒 𝑧𝑔𝑜𝑑𝑜𝑣𝑖𝑛𝑒 izpostavil njegovo raziskovanje češko-nemških literarnih stikov, ameriški komparativist Albert Bates Lord pa ga je označil za »pravega pionirja« raziskovanja ustnega slovstva. A navkljub jasnemu pomenu Murkovega dela za primerjalno književnost pri nas in po svetu so njegove raziskave na področju komparativistike še vedno razmeroma slabo poznane, prav tako tudi njegov vpliv na mednarodne komparati-vistične tokove. To vrzel želi zapolniti prav naša publikacija.«

Celotna številka je dostopna tukaj: https://shorturl.at/ynpPz.

Vabimo vas k branju članka What Is Semiperipheral Scholarship? A Case Study of Matija Murko (1861–1952) and His Reception in Oral Theory and Literary Studies, ki ga je vodja projekta dr. Blaž Zabel objavil v zadnji številki revijie History of Humanities.

Na povezavi lahko dostopate do celotnega članka: (v angleščini) https://www.journals.uchicago.edu/doi/10.1086/734368.

Povzetek:

V članku raziskujem poseben tip učenjaka, ki je v zgodovini neke discipline morda kanoniziran kot njena osrednja osebnost, vendar njegovo znanstveno delo ni resno upoštevano ali v celoti razumljeno. Zgodovina takšnih polperifernih učenjakov in njihovega znanstvenega dela sproža vrsto raziskovalnih vprašanj, problemov in celo zahteva posebne raziskovalne metode. To trdim na podlagi preučevanja življenja in dela slovanskega filologa Matije Murka (1861–1952), čigar raziskave ostajajo večinoma neznane, kljub temu da je priznan kot pionir ustne teorije in da je vplival na dva osrednja učenjaka, Milmana Parryja (1902–1935) in Alberta Batesa Lorda (1912–1991). Dokazujem, da so na polperiferno sprejemanje Murkovega znanstvenega dela vplivali različni zgodovinski konteksti, kot so disciplina, s katero se je ukvarjal, jezik njegovih objav, institucionalni kontekst in njegov status v takratnem akademskem omrežju. V zaključnem delu razpravljam o pomembnosti študija polperifernega znanstvenega dela za razumevanje zgodovine humanistike.

The University of Ljubljana, Faculty of Arts, and the project ‘Towards a History of Comparative Literature in a Global Perspective: Matija Murko and his International Collaborators’ are pleased to announce the first Matija Murko Fellowship in History of Humanities.

The fellowship aims to support an early-career researcher at the doctoral or postdoctoral level for a stay of up to three months at the University of Ljubljana, working on any topic broadly related to the project. This includes research into the history of comparative literature, literary theory, philology, or the humanities in general.

 The fellow will be expected to reside in Ljubljana for the duration of the fellowship, contribute to the intellectual life of the department, and deliver two guest lectures. They will also be encouraged to work towards a collaborative publication or collaborate with the project’s research group in other ways. The fellowship is tenable for up to three months at any time between August 2025 and December 2025 and will cover travel costs (up to €700), accommodation in Ljubljana, and a small stipend (the amount of which depends on the length of stay). Please note that we are unfortunately unable to sponsor visas.

The fellowship will be awarded as part of the research project, ‘Towards a History of Comparative Literature in a Global Perspective: Matija Murko and his International Collaborators (J6-4620),’ funded by the Slovenian Research and Innovation Agency (www.comparativeliterature.si). The project explores ways to bring peripheral academic voices into mainstream narratives about the history of comparative literature. We are particularly interested in bridging the gap between close and distant reading, as well as between micro- and macro-history, an approach we believe can help uncover lesser-known narratives in the history of scholarship.

Interested applicants should submit their application by e-mail, including the following:

–   A statement of their preferred dates for the fellowship;

–   A one-page letter outlining the reasons why they are applying and explaining how their research relates to the project;

–   A curriculum vitae (CV).

The deadline for applications is Monday, 30 June 2025. Please send your application (or any enquiries) to Blaž Gselman (blaz.gselman@ff.uni-lj.si) and Blaž Zabel (blaz.zabel@ff.uni-lj.si).

Slovensko društvo za primerjalno književnost vabi na podelitev Ocvirkove nagrade za najboljšo komparativistično monografijo, napisano v obdobju zadnjih dveh let.

Podelitev bienalne Ocvirkove nagrade bo potekala v četrtek, 29. maja 2025, z začetkom ob 18. uri, v Dvorani štirih letnih časov na Novem trgu 4 (2. nadstropje) v Ljubljani.

Strokovna komisija za podelitev nagrade, ki jo sestavljajo Krištof Jacek Kozak (predsednik), Andrejka Žejn in Lucija Mandić, je izbirala med naslednjimi nominiranimi deli:

1. Kristina Pranjić: Jugoslovanska avantgarda in metropolitanska dada (Založba Sophia, 2024);

2. Matevž Kos: Vitomil Zupan ali kako biti jaz (LUD Literatura, 2024);

3. Vid Snoj: Vrhovi v globini II., Pindar (KUD Logos, 2024);

4. Marko Juvan: Zadnja sezona modernizma in maj ’68: svet, Pariz, Ljubljana (LUD Literatura, 2023).

Na prireditvi bodo na kratko predstavljena vsa nominirana besedila, po podelitvi nagrade pa bo sledil pogovor nagrajenke oziroma nagrajenca s članico oziroma članom komisije.

Vabljeni!

Izvršni odbor SDPK

Vabimo vas na predavanji gostujočega profesorja dr. Abhisheka Boseja z Oddelka za primerjalne študije indijske književnosti in jezikov Univerze v Kalkuti.

Prvo predavanje bo poteako v torek, 13. 5. 2025, ob 19. uri, v Modri sobi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Drugo predavanje bo potekalo v torek, 20. maja, ob 18. uri v Modri sobi na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani.

Poti bhakti: k oblikovanju ideje Indije

Izraz bhakti zajema široko paleto pomen, ki vključuje vidike predanosti, čutnosti, ljubezni, služenja ter literarnega in ritualnega okrasja. V okviru tovrstnih študij je bhakti čutna izkustvena kategorija kot tudi kot družbeno-kulturna tvorba znotraj indijske historiografije. Čeprav ta dva vidika ostajata predmet številnih razprav, pa med znanstveniki vlada splošno soglasje, da bhakti presega široke časovne in prostorske meje; v svojih mnogoterih izrazih se pojavlja skozi tisočletno obdobje prepleta indijskih kulturnih in duhovnih obzorij in na različnih geografskih območjih. Gibanje bhakti tako tvori raznolik nabor svetnikov, asketov in vernikov, ki prihajajo iz številnih regij indijske podceline ter mnogih jezikovnih, religijskih, družbenih in ekonomskih kontekstov. Bhakti je v svojem bistvu heterogen pojav in se izraža skozi bogat korpus poezije, pesmi, pripovedi in uprizoritvenih besedil, napisanih v regionalnih indijskih jezikih. Kljub raznolikosti pa ta besedila pogosto izkazujejo podobnosti tako v estetskih formah kot tudi v vsebinskih tematikah. Namen tega predavanja je tako predstaviti izbrana besedila v kontekstu izmenjav med različnimi izrazi bhakti in orisati idejno zasnovo, ki bi lahko povezovala pluralnost indijskih književnosti in kultur.

Tradicionalno indijsko gledališče in sledovi kolonializma

Predavanje preizprašuje prevladujočo historiografijo bengalske drame, ki ustvarja binarno časovno strukturo: na eni strani starodavni sijaj sanskrtske dramatike, ki ga poosebljajo avtorji, kot sta Kālidāsa in Bhāsa, na drugi pa neposreden skok v konec 18. stoletja, ko ruski pustolovec in glasbenik Gerasim Lebedev uprizori prvo bengalsko proscenijsko gledališko predstavo v evropskem slogu. V kolonialni historiografiji je trenutek Lebedevove uprizoritve pogosto prikazan kot začetek ‘modernega’ bengalskega gledališča – ali celo ‘modernega’ indijskega gledališča. Slednje je pustilo tisočletno praznino, pri čemer so bila spregledana besedila in tehnike, ki so bila – in še vedno so – del živahne in bogate uprizoritvene kontinuitete v Bengaliji in drugod.

Uvedba proscenijskega odra, realistične dramaturgije in kanona angleške/evropske drame, zlasti Shakespearja, je v 19. stoletju spodbudila pojav ‘modernega’ in hibridiziranega bengalskega gledališča. Gledališki oder v Bengaliji se je tako razvil v dinamičen kulturni prostor, ki je odseval kolonialno oblast in jo izzival hkrati; slednje je pomenilo tudi pomembne preobrazbe za avtohtone uprizoritvene tradicije – te so bile pogosto potisnjene na rob kot ‘ljudske’ ali ‘predmoderne’ in zavoljo tega nazadnjaške.

Znotraj tega zgodovinskega preloma se kot kritični glas pojavi Rabindranath Tagore, ki v svojem kratkem eseju kritizira posnemanje evropskih tehnik in ideologij na kolonialnem odru. V svojem iskanju ‘indijskega’ načina uprizarjanja se Tagore nasloni na estetiko rase, ki predstavlja temelj sanskrtske dramaturgije, prav tako pa opozarja tudi na ljudske uprizoritve v številnih indijskih narečjih. Pričujoče predavanje razume Tagorejevo intervencijo kot poziv k politiki umeščenosti, ki ponudi subtilen in natančen pogled na indijske uprizoritvene umetnosti, upirajoč se poenoteni logiki kolonialne historiografije in modernistične teleologije. S to perspektivo skuša predavanje premisliti prepletene poti indijskih uprizoritvenih zvrsti in njihov pomen za občinstvo.

Dr. Abhishek Bose poučuje na Oddelku za primerjalne študije indijske književnosti in jezikov na Univerzi v Kalkuti. V njegovem raziskovalnem delu se prepletajo študije s področja poezije, prevajanja, gledališča in literarne kritike. Njegova glavna področja zanimanja zajemajo estetiko, književnost, zgodovino religij, uprizoritvene umetnosti in ustno izročilo. Povezan je z več raziskovalnimi pobudami, ki jih podpirajo ustanove, kot so Azijsko društvo v Kalkuti (Asiatic Society), Raziskovalni inštitut Vrindavan (Vrindavan Research Institute), Raziskovalni center Bhaktivedanta (Bhaktivedanta Research Centre) in Indijski svet za družboslovne raziskave (Indian Council of Social Science Research). Njegovo najnovejše uredniško delo z naslovom Kabi Tabo Manobhumi je serija intervjujev z igralci iz različnih regij in jezikovnih področij Indije, ki uprizarjajo Ramkatho, tj. zgodbe o življenju in dejanjih boga Rame. Dr. Bose je trenutno tudi znanstveni sodelavec na Oxfordskem centru za hindujske študije (Oxford Centre for Hindu Studies).

Z veseljem sporočamo, da je naš kolega Miloš Zelenka, profesor češke književnosti na Južnočeški univerzi, objavil poročilo z mednarodne konference Zgodovina primerjalne književnosti v Srednji Evropi, ki se je odvila lanskega septembra v Ljubljani. Besedilo »Matija Murko in primerjalna literarna veda v Srednji Evropi« je v češkem jeziku objavljeno v reviji Slavica litteraria in ga lahko v celoti preberete na spodnji povezavi:

https://digilib.phil.muni.cz/sites/default/files/pdf/SL2024-1-15.pdf

S konferenco želimo priti do novih spoznanj in vednosti o primerjalni književnosti v Srednji Evropi, ki ostaja v veliki meri neraziskana in zato slabo zastopana v akademskih razpravah znotraj discipline. Zavedamo se, da so Srednjo Evropo zgodovinsko oblikovale v samostojno regijo različne ekonomske, politične in ideološke strukture. Čeprav smo geografski in kulturni koncept okolja namenoma pustili neopredeljen, je nesporno, da se je njegova regionalna identiteta oblikovala tako od znotraj kot od zunaj. Od znotraj je srednjeevropska regija vedno premagovala napetosti med svojimi etnično, jezikovno in kulturno heterogenimi skupnostmi. To je ustvarilo različna notranja središča, druga območja pa potisnilo v periferni položaj. Od zunaj je morala Srednja Evropa opredeliti svoj položaj v odnosu do drugih globalnih akterjev in transnacionalnih združenj. Te politične in kulturne okoliščine so imele ključno vlogo na vseh področjih intelektualne produkcije, vključno z akademskim raziskovanjem. Primerjalna književnost pri tem ni bila nobena izjema in disciplina je imela pogosto nalogo predrugačiti ali ovreči uveljavljene diskurze. Srednjeevropski komparativisti so morali na primer priznati bogato zgodovino večkulturnih in večjezičnih literarnih tradicij na tem območju, hkrati pa so se morali vzpostaviti v odnosu do drugih akademskih središč, kot sta francoska in ameriška šola primerjalne književnosti.

Zavedanje lastnega položaja in odnos do notranje in zunanje izmenjave vednosti sta kljub pomembnosti za razumevanje srednjeevropske primerjalne književnosti doslej ostala neraziskana. V naslednjih treh dneh bomo tako raziskovali bogato in zapleteno zgodovino primerjalne književnosti v Srednji Evropi ter se osredotočili na ključne raziskovalce, šole, teme in metode, ki so oblikovali to področje. Razmišljali bomo o tem, katere vplivne osebnosti in pristopi so bili v preteklosti spregledani in zakaj je srednjeevropska primerjalna književnost še vedno slabo zastopana v širših akademskih razpravah o zgodovini discipline. Raziskovali bomo tudi akademske povezave med srednjeevropsko primerjalno književnostjo in literarnimi vedami v drugih regijah, kot so Jugovzhodna Evropa, Francija, Rusija in Amerika. Posvetili se bomo odnosom med središčnimi in (pol)perifernimi okolji znotraj srednjeevropske primerjalne književnosti ter analizirali dejavnike, ki so privedli do pojava asimetrije znotraj srednjeevropske akademske sfere in neenakosti v intelektualnih izmenjavah med različnimi regijami. Raziskovali bomo tudi, kako se srednjeevropska večjezična literarna tradicija odraža na področju primerjalne književnosti.

Nenazadnje bomo kar nekaj prostora namenili pomembnemu predhodniku primerjalne književnosti, slovanskemu filologu Matiji Murku, ki lahko služi kot paradigmatski primer za obravnavo številnih zgoraj zastavljenih vprašanj. Murko si je ustvaril dolgo in uspešno akademsko kariero ter imel velik vpliv na razvoj literarne vede v Srednji Evropi in drugod. Po končanem študiju slovanske filologije na dunajski univerzi je odpotoval v Rusijo, postal profesor v Gradcu in Leipzigu, pozneje pa se je preselil v Prago, kjer je soustanovil in vodil Slovanski inštitut v času, ko je tam doživljal razcvet vplivni »Praški lingvistični krožek«. Tako v svojem akademskem življenju kot pri raziskovanju se je gibal med akademskimi središči in polperiferijami Srednje Evrope ter presegal akademske meje (denimo s svojimi primerjalnimi slavističnimi literarnimi študijami) in vplival na mlajše znanstvenike (kot so Frank Wollman, Milman Parry ali Roman Jakobson). Njegovo delo so cenili tako v Srednji Evropi kot daleč onkraj njenih meja. Celo tako zelo, da imajo njegove raziskave o južnoslovanskem narodnem pesništvu še danes status referenčnih del o tej tematiki. Murkovo znanstveno delo nudi izjemno priložnost za raziskavo tematik, vprašanj, metod, mednarodnih sodelovanj in politik vednosti, prevladujočih v zgodovini srednjeevropske komparativistike.

Blaž Zabel, vodja kolokvija

---

PROGRAM:

Četrtek, 5. september

Cankarjev dom, Dvorana Alme Karliln

9.00: Registracija

9.30: Pozdravni nagovori

10.00:

Prvi panel: Tone Smolej (vodja)

Antoni Martí Monterde: Budapest, capitale de la littérature comparée. Les autres géographies du comparatisme européen: Janos Hankiss

Norbert Bachleitner: Prolegomena for the (short) History of Comparative Literature in Austria

Steven Tötösy de Zepetnek: The Discipline of Comparative Literature in Hungarian Scholarship

11.30 Odmor za kavo

12.00: Drugi panel: Blaž Gselman (vodja)

Kaitlyn Sorenson: ‘The Tragedy of Central Europe,’ Forty Years On

Vladimir Biti: Un/worlding Literature: Dubravka Ugrešić as a Post-Multinational Writer

Suman Gupta: Small Philologies and Literary Machine Translation

13.30: Kosilo

15.00: Tretji panel: Blaž Zabel (vodja)

Róbert Gáfrik: History and Perspectives of Comparative Literary Studies in Slovakia

Paweł Marcinkiewicz: Comparative Literary Studies in Poland: A Historical and Methodological Overview

Zoltán Varga, Péter Hajdu: Reconnected into the World: the Early Years of the Hungarian Comparative Literature Association in the AILC/ICLA

16.30 Odmor za kavo

17.00: Četrti panel: Kaitlyn Sorenson (vodja) 

Daniel Pietrek: Comparative Literary Studies at Work: Horst Bienek and his American Identity

Blaž Zabel: The Birth of Literary Localization: Johann Gottfried Herder as a Comparatist

20.00: Konferenčna večerja

Petek, 6. september

Cankarjev dom, Dvorana Alme Karlin/Center Rog, Univerzitetna soba

Cankarjev dom, Dvorana Alme Karlin

10.00: Murko panel I: Alen Albin Širca (vodja)

Miloš Zelenka: Matija Murko in strukturalna estetika

Alenka Jensterle Doležal: Premislek o pozitivističnih literarnih zgodovinarjih: Matija Murko in Jan Máchal

Tone Smolej: Matija Murko in nefrancoski začetki slovenske primerjalne književnosti v 19. stoletju

11.30 Odmor za kavo

12.00: Murko panel II: Tone Smolej (vodja)

Varja Balžalorsky Antić: Od primerjalnega jezikoslovja do primerjalne književnosti: Matija Murko in Antoine Meillet v luči raziskav ustnega pesništva

Irena Samide: Matija Murko kot germanist 

Alen Albin Širca: Matija Murko in hrvaška renesančna literatura

Center Rog, Univerzitetna soba

13.30: Kosilo

15.00: Murko panel III: Blaž Zabel (vodja)

Sylva Fischerová: Matija Murko’s Research on the South Slavic Epic Tradition and Czechoslovakian Slavistics

Jasmina Talam: Voices from the Past: Musical Tradition of Bosnia and Herzegovina through the Research of Matija Murko

Blaž Gselman: The Correspondents of Matija Murko: Outlining a Central European Topos

16.30: Odmor za kavo

17.00: Peti panel: Alexandre Burin (vodja)

Jernej Habjan: History of World Literature in Central Europe

Max Behmer: German Contributions to 1930s Comparative Literature in the Context of the Journal ‘Helicon’

Sobota, 7. september

Center Rog, Univerzitetna soba

10.00: Šesti panel: Blaž Zabel (vodja)

Andrei Terian: Comparatism Beyond Comparative Literature: Lessons from Southeastern Europe

Ştefan Baghiu: The Tragedy of Non-Central Europe: Interimperiality and World Literature in the European Southeast

Snejana Ung: Comparative Literature in Romania: Talking about a Periphery at the Periphery

11.30: Odmor za kavo

12.00: Sedmi panel: Blaž Gselman (vodja)

Alexandre Burin: Beyond Structure: Barthes via Kristeva

Milena Mileva Blažić: Comparative Children’s Literature 13.00: Zaključek kolokvija

Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani v svoji rokopisni zbirki največji del zapuščine filologa Matije Murka. Gradivo se nahaja v dveh obsežnih enotah, »Korespondenca« (s kataložno oznako MS1119) in »Zapuščina« (s kataložno oznako MS1392). Prvo, kot nakazuje poimenovanje, sestavljajo dopisi, ki jih je Murko prejel, in obsega 56 map oziroma prek devet tisoč pisem več kot tisoč sedemstotih dopisovalcev, tako oseb kot ustanov. Druga zbirka je še obsežnejša, saj v enajstih sklopih zajema poleg Murkovih del in gradiv zanje (ki predstavljajo glavnino vsebine te enote), nekaj njegovih pisem, manjšo korespondenco in tujo korespondenco ter osebne dokumente in druge parafernalije. Ta enota obsega več kot sto map.

V tem zapisu želimo na kratko predstaviti korepondenco. Gre za tisti neobičajni del učenjakove zapuščine, ki praviloma odstopa od strogih diskurzivnih oblik, zahtevanih v znanstveni praksi. V njej stopa v ospredje pripoved v prvi osebi, kar je močno drugače kot pri siceršnjem raziskovalnem delu, kjer naj ne bi bilo prostora za subjektivno izkustvo. Celota pisem tvori zelo heterogeno pisanje; družinska, torej najintimnejša korespondenca ima, denimo, vsaj tolikšen obseg kot dopisi akademskih kolegov. Nadalje pa slednji zopet niso homogena enota, saj so se Murkovi raziskovalni interesi gibali od bolj klasično lingvističnih, filoloških, prek literarnozgodovinskih do etnografskih in folklorističnih. Še manj so si med seboj podobni jezikovno, saj najdemo med njimi pisma, napisana vsaj v slovenščini, srbohrvaščini, nemščini, češčini, ruščini, francoščini in angleščini. Neredko se je zgodilo, da je isti dopisovalec nekoč napisal pismo v enem jeziku, pozneje pa drugo pismo v drugem jeziku, pri čemer gre običajno za razmerje med manjšim jezikom in glavnim, nemškim jezikom v cesarskh deželah. Vzroke za to gre verjetno iskati zlasti v cesarski cenzuri.

Nasploh si je Murko dopisoval s posamezniki in ustanoviami iz različnih lokalnih in regionalnih prostorov. Sam je bil vse življenje institucionalno zasidran v srednjeevropskem akademskem okolju, a je bil v stiku tudi z univerzitetnimi profesorji, šolskimi učitelji, uredniki revij ipd. iz Rusije, celotne Jugoslavije, Severne Evrope in drugod. Mapiranje odposlanih pisem bi najbrž pokazalo na Murkove čvrste vezi s političnimi in akademskimi središči v nemško govorečih državah, obenem pa njegovo močno vpetost v intelektualne izmenjave z južno in vzhodno (pol)periferijo nekdanje Avstro-Ogrske monarhije oziroma s pozneje nastalimi slovanskimi državami.

Najbrž ni presenetljiv podatek, da je najobsežnejši posamičen dopisnik s kar 346 pismi brat Miha Murko. Vseeno pa nas tu bolj zanimajo njegovi akademski kolegi, s katerimi si je delil raziskovalske interese. Tako med Murkovimi dopisniki med drugim najdemo vrsto zanimivih osebnosti, ki so zgodovinsko sooblikovale humanistično krajino tako v tukajšnjem prostoru kot drugod. Med obsežnejše korespondence spada tista slavista Vatroslava Jagića, naslednika Frana Miklošiča na čelu dunajske slavistike. Pomemben prispevek k razumevanju predzgodovine slovenske primerjalne literarne vede predstavljajo dopisi nekaterih literarnih zgodovinarjev, zlasti Ivana Prijatelja in Franca Kidriča. Nadalje velja izpostaviti korespondenci s prav tako literarnima zgodovinarjema Franom Ilešičem in Franom Levcem, pomembnima figurama Slovenske matice. Kar 155 dopisov je Murku poslal indoevropski filolog Rudolf Meringer, profesor na graški univerzi v letih od 1899 do 1930 (Murko je bil tam njegov kolega od 1902 do 1917), ki se je proslavil s pionirskim raziskovanjem govornih napak. Z njim si je pomagal tudi njegov sodobnik Sigmund Freud pri svojem psihoanalitskem raziskovanju govornih napak oziroma spodrsljajev. Še nekaj pisem več, 164, je Murku napisal slovanski filolog Vatroslav Oblak, ki se je raziskovalno posvečal južnoslovanskim narečjem. Oblak, ki ga je Murko zelo cenil, je pri vsega enaintridesetih letih tik pred imenovanjem za izrednega profesorja slovanskih filologij na graški univerzi umrl. V letih med prvo svetovno vojno in tik po njej je Murku pisal njegov graški študent, ruski jezikoslovec in filolog Nikolaj Preobraženski, zanimiva figura za tukajšnji akademski prostor. Po prvi svetovni vojni je skušal dobiti profesuro na novoustanovljeni ljubljanski univerzi, a mu to zaradi nekaterih nasprotovanj ni uspelo. Vseeno je bil od leta 1922 dalje tam lektor za ruski jezik, pozneje pa je tudi predaval novejšo rusko književnost. Obsežna je tudi korespondenca hrvaškega slavista, klasičnega filologa in literarnega zgodovinarja Milivoja Šrepela. Gotovo velja omeniti še dvanajst pisem filologinje, literarne zgodovinarske in prevajalke Camille Lucerna, ene od maloštevilnih žensk (zlasti, če ne upoštevamo sorodstva), s katerimi si je dopisoval. Poleg posameznikov z večjim številom dopisov, najdemo v Murkovi korespondenci kar nekaj dopisovalcev, zastopane le s pismom ali dvema, ki pa bi jim veljalo nameniti posebno pozornost. Nemalokrat si je namreč Murko dopisoval z jezikoslovci, zgodovinarji in filologi s celotnega južnoslovanskega območja v Avsto-ogrski. V teh pismih najdemo zanimiva poročila o stanju ustnega slovstva v različnih lokalnih okoljih. Murko je namreč sodeloval v projektu avstrijske vlade »Das Volkslied in Österreich« [Narodna pesem v Avstriji], ki se je začel leta 1901, a ostal nedokončan (in v dobršni meri neraziskan) po razpadu Avstro-Ogrske. Ob tem velja opozoriti, da najdemo v Murkovi korespondenci trideset pisem jezikoslovca, slavista in zbiralca slovenskih ljudskih pesmi Karla Štreklja, ki je načeloval slovenskemu delovnemu odboru omenjenega projekta. (Štreklja je po njegovi smrti nasledil prav Murko.)

NUK-ov kataložni popis rokopisne enote »Korespondenca« je na nekaj mestih pomanjkljiv, saj ne vsebuje imen čisto vseh dopisnikov, ki se potem res pojavijo v mapah. Tako v njem ne najdemo Antona Funtka, urednika Ljubljanskega zvona, ki z osemnajstimi pismi ni najskromnejše zastopan Murkov dopisovalec. Na enem mestu pa se je primeril tudi večji izpust. Med imenoma Viktorja Halckerja in Friedricha Heideja manjka popisanih kar dvaintrideset dopisovalcev (vse najdemo v petnajsti mapi). Večina je poslala Murku manjše število pisem, pa vendarle.[1]

Celotno arhivsko enoto »Korespondenca« (MS1119 ) smo v okviru raziskovalnega projekta »Matija Murko in njegovi mednarodni sodelavci« digitalizirali in bo kmalu na voljo zainteresirani javnosti na portalu Digitalna knjižnica Slovenije (dLib). Ta korak je nujen, če ne želimo, da bi arhivi – paradoksno – (p)ostajali tista mesta, v katerih se zgošča tako ohranjanje zgodovinsko akumulirane vednosti kot organiziranje njene pozabe, saj arhivirani materiali neredko živijo osamljeno celo od raziskovalne skupnosti odtujeno življenje.

---

[1] Manjkajoča imena so: Karl Hadaczek (1 pismo), Jovan Hadži (2 pismi), Risto Hadži-Ristić (2 pismi), Frieda Hager (1 pismo), A. Halban (1 pismo), Albert Halbe-Wagner (2 pismi), Jakob in Ana Hameršak (2 pismi), Karel Hameršak (1 pismo), Martin Hameršak (3 pisma), Gustav Hanausek (8 pisem), Handelshochschule München (14 pisem), E. Hanisch (2 pismi), Erwin Hanslik (12 pisem), Josef Hanuš (2 pismi), Johann Haring (2 pismi), Wilhelm Hartel (2 pismi), Hrabě Harrach (5 pisem), Otto Harrassowitz (4 pisma), F. Hartmann (1 pismo), Fritz Hartmann (1 pismo), Lude Meritz Hartmann (2 pismi), Richard Hartmann (3 pisma), Karl Hassack (10 pisem), Berthold Hatschek (1 pismo), Adolf Hauffen (2 pismi), Edmund Hauler (7 pisem), Fr. Hauptmann (6 pisem), Johann Sebastian Hausmann (1 pismo), Miecislav Havel (1 pismo), Rudolf Heberdey (3 pisma), Max Hecker (1 pismo), Franz Heger (8 pisem).