V sklopu projekta je Blaž Zabel v reviji Clotho objavil članek o Matiji Murku in njegovem pogledu na Homerja. Vabljeni k branju: https://journals.uni-lj.si/clotho/article/view/13517
Objava znanstvenega članka
Reply
Author Archives: Blaž Zabel
Matija Murko in francoska slavistika
Dr. Varja Balžalorsky Antić
Moje raziskovanje dela Matije Murka zadeva njegove odnose s francoskim znanstveno-raziskovalnim poljem. Zanimajo me predvsem Murkovi intenzivni stiki, sodelovanje in medsebojno idejno oplajanje z zahodno slavistiko, predvsem s francoskimi slavisti in primerjalnimi jezikoslovci kot so A. Meillet, E. Denis, L. Leger, P. Boyer in A. Mazon. Murko je namreč prav s podporo francoskih slavistov v Pragi ustvaril vodilni center slavistike v srednji Evrope. Kot njegov predsednik se v svoji viziji o njegovi prihodnosti ni oprl na avstrijske zglede, ampak na novonastale inštitucije v Franciji, kakršen je Institut d’études slaves, ki ga je l. 1919 ustanovil Ernest Denis. Pri proučevanju arhivov in korespondence me zanima zlasti stik z A. Mazonom in A. Meilletom. Prvi se tiče metodoloških in organizacijskih pristopov, drugi pa posega na vsebinsko področje ter se dotika povezave in morebitnega medsebojnega vpliva Matije Murka in AntoinA Meilleta pri raziskovanju ustnega pesništva.
A. Mazon je bil podpredsednik in nato predsednik (1937-1959) Inštituta slavističnih študij in ko si je Murko prizadeval za popularizacijo pristopov francoske slavistike, se je večkrat obrnil po pomoč k svojemu zahodnemu kolegu, ki je nato češko javnost seznanil z aktivnostmi te francoske inštitucije. O intenzivnih stikih in izmenjavi mnenj priča obsežna korespondenca med znanstvenikova, praški arhiv Slovanskega inštituta namreč hrani kar 59 pisem A. Mazona M. Murku. Za vizijo, ki sta si jo delila, o značaju mednarodne in nacionalne slavistike, je potrebno navesti zavzemanje za apolitičnost oziroma politično nevtralnost organizacije, kar je kot načelo praškega Slovanskega inštituta prevzel tudi Murko, ko je l. 1932 prevzel njegovo vodenje. Metodološko sta se Mazon in Murko strinjala tudi v širši koncepciji slovanske filologije, za kakršno se Murko nato zavzame v Predlogu Statuta za srečanja slovanskih filologov iz leta 1929 (Pospišil in Zelenka 2020: 69). V tem zapisu slovanske filologije ne razume več v ožjem smislu in omejene po načelih Praškega lingvističnega krožka z njegovo strukturalistično usmeritvijo, pač pa kot presečišče literarne zgodovine, folkloristike, jezikoslovja in kulturne zgodovine. Moja raziskava bo na podlagi natančnega pregleda in proučitve arhivov predvsem v Pragi in v Arhivih Inštituta za slovanske študije v Parizu podala natančnejši vpogled v plodovito korespondenco med slavistoma in skušala izrisati metodološke premise, kakršne sta si začrtala za razvoj slavistike.
Drugi krak mojega raziskovanja obsega proučitev stikov Matije Murka z Antoinom Meilletom (1861-1936) enim najvplivnejših primerjalnih jezikoslovcev svojega časa, med drugim tudi učiteljem ključnih figur francoske sodobne lingvistike E. Benvenista in G. Dumezila in A. Martineta. Manj je znano, da je Meillet odigral tudi pomembno vlogo pri razvoju raziskav ustne poezije. Zanimivo je, da so v času, ko se je porajala teorija ustnosti, številni raziskovalci različnih aspektov ustnega pesništva, povezani prav z njegovim imenom ; poleg Matije Murka še Jean Paulhan, Marcel Granet, Marcel Jousse, Pëtr Bogatyrev in, seveda, Milman Parry. Trije med njimi – Paulhan, Jousse in Parry – so bili v različnih obdobjih tudi njegovi študentje. Meillet je l. 1923 izdal knjigo Les origines indo-européennes des mètres grecs, kjer postavi tezo o formulaičnosti (Meillet 1923 : 61). Nanjo se je zagotovo naslonil tudi M. Parry, ko je pod Meilletovim mentorstvom pisal svojo disertacijo. V svojem članku Blaž Zabel (Zabel 2020) na podlagi proučitve korespondence podrobno predstavi odnos Parryja do Murka. V svoji raziskavi se nameravam posvetiti osvetlitvi vmesnega člena med Parryjem in Murkom, tj. osebi in delu A. Meilleta in dogajanja na področju raziskav ustnosti, s katerim je bil Meillet povezan na različne načine, kot avtor, mentor in recenzent prelomnih prispevkov s področja teorije ustnosti. Posebej pa me bo zanimalo, kakšni so bili stiki med Murkom in Meilletom. Pet let po izidu svoje študije o grški metriki, leta 1928, Meillet kot predsednik Inštituta za slovanske študije povabi Murka na pariško Sorbono predavat o južnoslovanski junaški epiki. Kot je znano, Murko v predavanjih, ki so nato izšla v obliki odmevne monografije La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe siècle, pogosto primerja grške rapsode z južnoslovanskimi guslarji, s svojimi izsledki pa si je ustvaril tudi ime na področju homeroslovja (Gantar 107). V kakšnih odnosih in povezavah sta deli Les origines indo-européennes des mètres grecs in La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe siècle in njuna avtorja? Je šlo za medsebojen vpliv? Je Meillet – podobno kot nekaj let zatem Parry – že poznal prve Murkove raziskave južnoslovanske ustne tradicije, podane v članku »Neues über südslavishes Volkepik« iz leta 2019? In kakšen je bil Meilletov vpliv na Murko delo?
Reference
Bader, Françoise. 1988. »Meillet et la poésie indo-européenne« Cahiers Ferdinand de Saussure 42: 97–125.
Gantar, Kajetan, 2020. »Odmevi Murkovih raziskav v homeroslovju« M. Jesenšek (ur.) Matija Murko – slovanski filolog v najširšem pomenu besede. Ljubljana: SAZU. 101– 112.
Jousse, Marcel, 1925. Études de psychologie linguistique. Le style oral rythmique et mnémotechnique chez les Verbo-moteurs. Pariz: Beauchesne.
Lamberterie, Charles de, 1997. »Milman Parry et Antoine Meillet« Françoise Létoublon (ur.) Hommage à Milman Parry. Le style formulaire de l’épopée homérique et la théorie de l’oralité, Amsterdam : Gieben. 1–22.
Meillet, Antoine. 1923. Les origines indo-européennes des mètres grecs. Pariz: Presses universitaires de France.
Meillet, Antoine. 1925. »Marcel Jousse. Études de psychologie linguistique« Bulletin de la société de linguistique 26: 5.
Meillet, Antoine. 1928. »Milman Parry. L’épithète traditionnelle dans Homère et Les formules et la métrique d’Homère« Bulletin de la société de linguistique 29(2): 100–102.
Murko, Matija, 1919. »Neues über südslavishes Volkepik« Neue Jahrbüchner für das klasiches Altertum Geschichte und Deutsche Literatur 22, 273-296.
Murko, Matija, 1929. La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du xxe siècle. Pariz: Champion.
Pospišil, Ivo, Zelenka, Miloš, 2020. »Češko-slovenski projekti s področja zgodovine slavistike in teorije literature (Matija Murko kot povezovalna osebnost češko-slovenske in evropske literarne vede v medvojnem obdobju)« M. Jesenšek (ur.) Matija Murko – slovanski filolog v najširšem pomenu besede. Ljubljana: SAZU. 64–80.
Testenoire, Pierre-Yves, 2023. »Les recherches sur la poésie orale autour d’Antoine Meillet: Jean Paulhan, Marcel Jousse, Milman Parry« Histoire Épistémologie Langage, 44 (2) 79–100.
Zabel, Blaž, 2020. »Matija Murko, predhodnik Milmana Parryja?« M. Jesenšek (ur.) Matija Murko – slovanski filolog v najširšem pomenu besede. Ljubljana: SAZU. 113– 130.
Matija Murko obišče kiparja Ivana Meštrovića
Ivan Meštrović (1883–1962) danes velja za enega največjih hrvaških umetnikov in fenomenov svetovnega kiparstva. Rodil se je v Slavoniji, odraščal v Dalmaciji, nato pa je živel in deloval po svetu. Od leta 1947 naprej je bil glavni kipar in profesor kiparstva na Univerzi v Sirakuzah, od leta 1955 dalje pa glavni kipar na Univerzi Notre Dame. Morda ga nekateri poznate po kipih “Lokostrelec” in “Suličar”, ki stojita na Congress Plaza ob vhodu v čikaškem Grant Parku (sliki spodaj).
Že na podlagi teh dveh kipov zlahka opazimo, da je Meštrovićev stil originalen, saj združuje secesijo in ekspresionizem. Tistim, ki vas zanima njegov umetniški opus, predlagam v branje posebno številko revije Sculpture Journal (glej povezavo), ki mu je posvečena.
Za primerjalno književnost in Matijo Murka pa je neposredno pomembno Meštrovičevo globoko zanimanje za folkloro, ki je vplivalo na njegovo umetniško ustvarjanje. Kot deček se je namreč učil in redno prepeval tradicionalne dalmatinske narodne pesmi. Nič presenetljivega ni torej, da je pesnika in duhovnika Andrijo Kačić Miošić upodobil, kako igra na gusle:
Ena izmed skladb, ki jih je Meštrović znal na pamet, je bila Hasanaginica. To je morda najbolj znana pesem dalmatinskega ustnega izročila: leta 1774 jo je objavil Alberto Fortis, pozneje pa jo je Goethe prevedel v nemščino pod naslovom “Klaggesang von der edlen Frauen des Asan Aga” (1775). Nato je bila objavljena v Herderjevi zbirki Volkslieder (1778), preko Goetheja pa jo je Walter Scott nato prevedel še v angleščino (1798). Tema ene prihodnjih objav bo prav vsebina te pesmi in pevka, ki jo je posnel Matija Murko. Na tem mestu naj opozorim, da se je Meštrović sicer spominjal različice pesmi, ki je drugi viri ne poznajo (glej Milan Ćurčin and R. W. S.-W., “Goethe and Serbo-Croat Ballad Poetry”, The Slavonic and East European Review 11, št. 31 (1932): 126–134).
Prav zaradi Meštrovićevega izjemnega zanimanja za dalmatinsko ustno izročilo (poznal je namreč “petdeset ali šestdeset” pesmi) ga je Matija Murko leta 1931 in 1932 obiskal v Zagrebu, da bi ga intervjuval. Posneta sta na spodnji fotografiji: Murko sedi oblečen v belo, Ivan Meštrović pa je poleg njega na desni.
Po srečanju je leta 1933 sledila objava članka (Matija Murko, “Kod Meštrovića I njegovih – Ivan Meštrović kao pjevač epsih narodnih pjesama”, Nova Evropa 26, št. 8 (1933): 345–350). Murko je v njem poročal, da se je Meštrović Hasanaginice naučil od svoje babice, ki jo je prepevala njegovemu mlajšemu bratu. Meštrović je Murku tudi opisal, kako se je naučil pesmi, in pojasnil, zakaj je bila folklora tako pomembna zanj. Svoje poročilo je Murko zaključil z opisom, kako sta obiskala njihovo družinsko grobnico v Otavicah, ob tem pa razglabljal o sočasnem vplivu “liričnih in epskih narodnih pesmi” na Meštrovićevo ustvarjanje.
Zgodba nam kaže, kako pomembno je presegati meje posameznih področij, če želimo razumeti preteklo znanost, literaturo in umetnost. To je tudi razlog, zakaj se pri našem projektu z vso resnostjo lotevamo transdisciplinarnega pristopa pri preučevanju zgodovine primerjalne književnosti.
Naznanitev projekta in Tam, kjer murke cveto
Ko so me konec septembra 2022 obvestili, da je Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Sovenije ARRS (J6-4620) odobrila financiranje našega projekta Na poti k zgodovini primerjalne književnosti v luči globalizacije: Matija Murko in njegovi mednarodni sodelavci, sem o izidu nemudoma obvestil svojo raziskovalno skupino. Dr. Jan Ciglenečki, eden izmed članov projekta, je odgovoril na moje elektronsko sporočilo tako, da je vsem poslal dobro znano skladbo Ansambla bratov Avsenik z naslovom Tam, kjer murke cveto. To je ena izmed tistih skladb, ki jih vsi dobro poznajo: Ansambel bratov Avsenik je ena najbolj znanih glasbenih skupin v Sloveniji; so začetniki t. i. “narodno zabavne glasbe” in prav to skladbo so objavili leta 1959 na svojem prvem istoimenskem albumu. Lahko ji prisluhnete na tej povezavi:
Janova humorna opazka je bila seveda v tem, da je potegnil vzporednice med priimkom Murko in poimenovanjem za rastlino “murka”, ki je omenjenja v skladbi. Po mnenju Marka Snoja ime Murko dobesedno označuje “človeka s temno poltjo” (Marko Snoj, “Od kod priimek Murko?” v: Matija Murko – Slovanski filolog v najširšem pomenu besede, ur. Marko Jesenšek in Marija Stanonik, Ljubljana, SAZU, 2020: 9) in ima enak etimološki koren kot cvetlica “murka” (iz *murъ̏ ‛črn’ kakor lat. niger v Nigritella nigra, glej povezavo).
Citat je izpadel še toliko bolje zaradi drugega verza skladbe, v katerem je omenjena slovenska narodna pesem Pegam in Lambergar:
A z visoke planine
Grad Kamen obuja spomine
Spomni Pegama se
Se smehlja in si misli: vse mine.
“Grad Kamen” in ime “Pegam” namreč spominjata na staro teorijo, da narodna pesem Pegam in Lambergar govori o Gašperju Lambergarju (Kaspar von Lamberg) – ta je imel v 16. stol. v posesti grad Kremen, ki še danes stoji v Begunjah na Gorenjskem.
Vsebina narodne pesmi bo glavna tema prihodnje objave – tako da ostanite z nami! Na tem mestu pa bi želel pojasniti, zakaj je ta pesem relevantna. Prav Matija Murko je bil eden izmed številnih strokovnjakov, ki je raziskoval pomen te pesmi in o njej obširno pisal. Murko je imel pomembno vlogo v državnem projektu Das Volkslied in Österreich. Namen projekta je bil zbrati in objaviti narodne pesmi iz različnih jezikov znotraj Avstro-Ogrskega cesarstva in prav v tem kontekstu je Murko pisal o skladbi Pegam in Lambergar. Kar pa je še pomembneje, Murko je uporabil komparativistični pristop na skorajda revolucionaren način – če vas zanima, zakaj je bil ta način revolucionaren, si o tem lahko preberete več v Marija Klobčar, “Kako in kdaj so prišle žene do tega, da pojejo pesmi tudi o takih junakih, kakor sta Pegam in Lambergar —?”, Glasnik Slovenskega Etnološkega Društva 54, št. 3 (2014): 21–29 (glej link) in v Marjetka Golež Kaučič, “Matija Murko med slovenskim in južnoslovanskim ljudskim pesemskim izročilom«, Matija Murko – Slovanski filolog v najširšem pomenu besede, ur. Marko Jesenšek in Marija Stanonik, Ljubljana, SAZU, 2020: 198.
Izpostavili smo torej nekaj tem in vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali tekom projekta. V nekaj naslednjih letih nameravamo pregledati delo Matije Murka, razmišljati o njegovi primerjalni metodologiji, raziskovati njegov vpliv na razvoj komparativistične literature, razpravljati o vrednosti narodnih pesmi za svetovno književnost in še mnogo več. Vsi ste prijazno vabljeni, da nam sledite ali sodelujete – če ste zainteresirani za naš projekt, nam mirno pišite (complitmurko@gmail.com). Ali če zaključimo z besedami Avsenikove pesmi, smo Tam, kjer encijan plav / Ves prešerno bahav nežno vabi.