Dr. Nina Petek
Med Slovani, ki so bistveno vplivali na začetek formiranja znanstvenih raziskav indijske književnosti in jezikov v slovanskih deželah, Murko izpostavlja Poljaka Walentyja Skorochóda Majevskega, arhivarja kraljevine Poljske, in njegovo delo O Slovenima i braći, ki je izšlo leta 1816 v Varšavi, pri čemer, tako Murko,[1] naslov dela ne da slutiti, da je tako rekoč v celoti posvečeno sanskrtu in indijski književnosti. Murko je prizadevanja Majewskega izjemno cenil; opredelil ga je kot tistega, ki mu »pripada slava prvega slovanskega sanskrtista«,[2] saj je s svojim delom osnoval trdne temelje za nadaljnje znanstvene raziskave jezikovnih in literarnih svetov Indije. Majewski namreč ni ostajal zgolj pri površinskem nizanju sorodnih besed, temveč je pripravil celo sanskrtsko gramatiko, pri čemer se je opiral zlasti na delo Johanna Philippa Wesdina Bartolomeja, avstrijskega misijonarja in orientalista hrvaških korenin. Majewski je prevedel celo dve knjigi epa Rāmāyaṇa s seznamom sanskrtskih besed za pomoč pri branju.[3] Poleg tega je leta 1830 prevedel tudi delo Brahmavaivartapurāṇa z dodatnim latinskim prevodom Adolphusa Fridericusa Stenzlerja.[4]
Delo Majewskega je bilo zaznamovano tudi z izjemno strastjo v iskanju primerjav med indijskimi in slovanskimi bogovi, verovanji in navadami. Poleg tega pa ga je neutrudno iskanje virov – priskrbel si je namreč vsa dela o jezikih Indijcev in Perzijcev,[5] med drugim tudi razprave azijskega društva v Kalkuti, recenzijo Schleglovega dela Über die Sprache und Weisheit der Indier in Bartolomejevo sanskrtsko gramatiko – naposled napeljalo tudi na teorijo o »izvoru Slovanov na Gangesu«.[6] Med letoma 1813 in 1815 je izvedel številna predavanja o sanskrtu in indijski književnosti, katerih temeljna rdeča nit je bila ideja o izvoru Indijcev in Slovanov iz skupnega plemena. V želji, da dokaže indijsko poreklo Slovanov, je žrtvoval vse svoje imetje,[7] njegove študije pa so prispevale k intenzivnejšemu proučevanju slovanske identitete in narodnosti,[8] zlasti pri Poljakih. Slednje, kot zapiše Murko, ni presenetljivo, saj so Poljaki po izgubi svoje države idealizirali svojo zgodovino in preteklost naroda[9] ter se opirali na romantično podobo plemenitega pranaroda Slovanov.
Murko v svoji študiji dodaja, da iz del Majewskega kljub tehtnosti njegovih raziskav veje značilna narava recepcije Indije, prisotna v Evropi, namreč da je »v romantičnem duhu želel ustvariti sliko temne slovanske starodavnosti in prastare slovanske narodne kulture«,[10] zlasti na osnovi jezikovnih sorodnosti. Slednje pa ne zmanjša vrednosti in prelomnosti njegovih raziskav; Murko ga namreč opredeli ne le za prvega Poljaka, ampak za prvega Slovana, ki je »za svoje namere obseg svojih študij razširil na najoddaljenejše narode«.[11]
Bibliografija
Herling, Bradley L. The German Gita: Hermeneutics and Discipline in the German Reception of Indian Thought. London: Routledge, 2016.
Murko, Matija. »Prvi uspoređivači sanskrita sa slovenskim jezicima.« CXXXII. knjiga Rada jugoslavenske akademije znanosti i umjetnosti, str. 103–115.
Petek, Nina. Bhagavadgita: onkraj vezi, tostran svobode. Maribor: Založba Pivec, 2022. Sharpe, Eric J. The Universal Gita: Western Images of the Bhagavad Gita a Bicentenary Survey. Chicago: Open Court Publishing Co., 1985.
[1] Prav tam.
[2] Prav tam, 107.
[3] Prav tam.
[4] Prav tam, 108.
[5] Prav tam, 107.
[6] Prav tam, 108.
[7] Prav tam, 107.
[8] Prav tam, 108. Raziskave Majewskega so vplivale tudi na intelektualce v Pragi, pri čemer pa so bile nekatere njegove teorije deležne tudi negativnega odziva. Močno kritičen do Majewskega je bil zlasti Josef Dobrovsky, ki je izničeval njegove teze o skupnem poreklu Slovanov in Indijcev. A Dobrovsky, tako Murko, »ni imel nobenega smisla za romantiko« (prav tam, 106).
[9] Prav tam, 105.
[10] Prav tam.
[11] Prav tam, 105, 106.