Dr. Blaž Zabel

Manj znano dejstvo je, da M. Murko ni bil posebej naklonjen Homerju in je bil zadržan do klasičnih študij. V svojih zapisih se je spominjal, kako razočaran je bil, ko je kot srednješolec prvič bral Homerja (Murko 1951a: 29), kar je morda vplivalo na njegovo kasnejše prepričanje, da se klasično filologijo neupravičeno postavlja nad drugimi nacionalnimi filologijami. Kot študent Univerze na Dunaju je vztrajal, naj njegov doktorski izpit (rigorosum) iz germanistike vključuje slovansko filologijo namesto takrat obvezne klasične filologije, za kar je šel celo tako daleč, da je spremenil univerzitetna pravila (Murko 1951a:49).[1] Tudi v svoji poznejši akademski karieri je nasprotoval prevladi klasikov na jezikoslovnih oddelkih (glej Gantar 2020). Na Univerzi v Leipzigu je na primer nasprotoval predlaganemu imenovanju Paula Kretschmerja[2] na katedro za primerjalno filologijo, kar je posledično vodilo v dolgotrajen spor z rektorjem univerze Erichom Bethejem (Murko 1951a:165-6). Vse te epizode prikazujejo človeka, ki je z vsem srcem cenil slovansko filologijo in nasprotoval privilegiranemu položaju klasičnih študij na akademskem področju.

Kljub temu pa čutenje odpora do nečesa ne pomeni tudi nevednosti. M. Murko je dobro znal staro grško in latinsko, bral je antično književnost, preučeval Iliado in Odisejo ter je bil, kot dokazujem tukaj, razmeroma dobro seznanjen s sočasnimi homerskimi študijami – vsaj za nekoga, ki ne deluje na tem področju. To postane jasno med pregledovanjem osebnih dokumentov M. Murka, shranjenih v ljubljanskem arhivu, ki vsebujejo okoli 30 listov zapiskov o homerski epiki in homerskih študijah.[1]  Zapiski so težko berljivi, napisani v izjemno šifrirani pisavi, zbirka pa je očitno fragmentarna,[2] vendar je očitno, da gre za osebne študijske zapiske o Homerju in homerskih študijah. Na nekaterih listih so tudi prepisi določenih verzov iz Homerja, dva lista pa vsebujeta primerjavo števila verzov iz Iliade in Odiseje s številnimi verzi iz domnevno več južnoslovanskih epskih pesmi (naslovi niso navedeni).[3] 

Obstoječi študijski zapiski so bili povzeti iz več publikacij o Homerju. Najobsežnejša zbirka (10 listov v Ms 1392, III. 7.) se nanaša na knjigo Ericha Betheja Homer, Dichtung und Sage (1929), ki je eden izmed najvplivnejših prispevkov k t. i. “analizni šoli” homerskih študij (Tsagalis 2020: 130). V delu Homer, Dichtung und Sage je Bethe nadgradil argument Gottfrieda Hermanna, da se v jedru Iliade skriva izvirna pesem o Ahilovi jezi, in mu dodal misel, da je moral pesem močno razširiti urednik iz šestega stoletja. Prav tako je trdil, da so morale biti pri tem procesu v Iliado vključene starogrške ljudske pesmi. Deset listov razkriva, da je M. Murko tej knjigi posvetil največ pozornosti, saj je stran za stranjo povzemal Bethejev argument.  

V drugem svežnju osebnih zapiskov, verjetno iz zgodnejšega obdobja (Ms 1392, III. 4.), najdemo zapiske o drugem predstavniku analitične šole, Georgu Finslerju, in njegovi knjigi Homer. M. Murko je prebral vsaj prvi del, ki je nosil podnaslov “Der Dichter und Sein Welt” in je izšel leta 1914. V tem delu je Finsler trdil, da je Homer avtor zgolj Iliade in da je bila pesem pozneje predelana. Druga knjiga, iz katere je M. Murko črpal študijske zapiske, je bila Homer Engelberta Drerupa (1915), ki je izredno prispevala k “unitaristični šoli” – v njej je avtor kritiziral analitični pristop in zagovarjal enotnost obeh homerskih epov (glej West 2011). Učenjaka sta bila očitno v akademskem dialogu, saj je Drerup upošteval fonografski posnetek[1] južnoslovanskega epa M. Murka (glej Drerup 1920: 265–70; 1921: 48–57), M. Murko pa se je na Drerupove raziskave občasno odzval v svojih publikacijah (npr. Murko 1919: 280, 283–4, 292, 296). Kot zadnje, M. Murko je črpal iz obsežnega članka Thaddaeusa Zielinskega “Die Behandlung gleichzeitiger Ereignisse im antiken Epos” (1901), v katerem je avtor predstavil tako imenovani “Zielinski zakon”. Kot je dobro znano, je bilo o uporabnosti Zielinskega zakona, ki “pravi, da se homerska pripoved vedno giblje naprej in zato ne more prikazati dveh hkratnih dejanj”, v raziskavah ustnega pesništva kar nekaj burnih razprav (Scodel 2008: 107; prim. de Jong 2017; Danek 1998).

Ti študijski zapiski so verjetno nastali kot del priprav M. Murka na raziskovanje južnoslovanskega ustnega izročila, pri katerem je redno primerjal južnoslovansko epiko s Homerjem in celo ugibal o ustnem družbenem kontekstu homerske družbe. Takšne primerjave je objavil v delu “Neues über südslavische Volksepik” (1919), v katerem je omenil tako Drerupa kot Betha, La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe siècle (1929)[1] in Tragom srpsko-hrvatske narodne epike: putovanja u godinama 1930 do 1932 (1951), pojavile pa so se tudi v drugih publikacijah, kot sta “Die serbokroatische Volkspoesie in der deutschen Literatur” (1906) ali “Kod Meštrovića i njegovih-Ivan Meštrović kao pjevač epskih narodnih pjesama” (1933).

[1] Dobra polovica dela La poésie populaire épique en Yougoslavie au début du XXe siècle (1929) je dejansko predelan prevod “Neues über südslavische Volksepik” (1919).

[2] M. Murkovi posnetki iz njegovih zgodnjih raziskovanj (1912–1913) so bili objavljeni na disketah. Glej M. Murko 2017.

[3] Murko, Matija. Osebni zapiski. Ms 1892. Narodna in univerzitetna knjižnica, rokopisna zbirka, Ljubljana, Slovenija. Vsebine o Homerju se nahajajo pod III.4, »Zapiski in povzetki,« in III.7, »Vsebine o Homerju.«

[4] Ker je večino zapiskov oštevilčil prav M. Murko sam, lahko sklepamo, da se je ohranilo le nekaj zapiskov.

[5] M. Murko je v svojih objavah primerjal dolžino Iliade in Odiseje z določenimi guslarskimi nastopi (glej Murko 1929a:14–5).

[6] Zanimivo je, da je ta zgodba zelo podobna vztrajanju Friedricha Augusta Wolfa, da se vpiše kot “študent filologije”, takrat še neobstoječe fakultete.

[7] Paul Kretschmer (1866–1956) je bil v tistem času širše poznan po svojem delu na predgrških elementih v stari grščini.