Ivan Meštrović (1883–1962) danes velja za enega največjih hrvaških umetnikov in fenomenov svetovnega kiparstva. Rodil se je v Slavoniji, odraščal v Dalmaciji, nato pa je živel in deloval po svetu. Od leta 1947 naprej je bil glavni kipar in profesor kiparstva na Univerzi v Sirakuzah, od leta 1955 dalje pa glavni kipar na Univerzi Notre Dame. Morda ga nekateri poznate po kipih “Lokostrelec” in “Suličar”, ki stojita na Congress Plaza ob vhodu v čikaškem Grant Parku (sliki spodaj).

Že na podlagi teh dveh kipov zlahka opazimo, da je Meštrovićev stil originalen, saj združuje secesijo in ekspresionizem. Tistim, ki vas zanima njegov umetniški opus, predlagam v branje posebno številko revije Sculpture Journal (glej povezavo), ki mu je posvečena.

Za primerjalno književnost in Matijo Murka pa je neposredno pomembno Meštrovičevo globoko zanimanje za folkloro, ki je vplivalo na njegovo umetniško ustvarjanje. Kot deček se je namreč učil in redno prepeval tradicionalne dalmatinske narodne pesmi. Nič presenetljivega ni torej, da je pesnika in duhovnika Andrijo Kačić Miošić upodobil, kako igra na gusle: 

Ena izmed skladb, ki jih je Meštrović znal na pamet, je bila Hasanaginica. To je morda najbolj znana pesem dalmatinskega ustnega izročila: leta 1774 jo je objavil Alberto Fortis, pozneje pa jo je Goethe prevedel v nemščino pod naslovom “Klaggesang von der edlen Frauen des Asan Aga” (1775). Nato je bila objavljena v Herderjevi zbirki Volkslieder (1778), preko Goetheja pa jo je Walter Scott nato prevedel še v angleščino (1798). Tema ene prihodnjih objav bo prav vsebina te pesmi in pevka, ki jo je posnel Matija Murko. Na tem mestu naj opozorim, da se je Meštrović sicer spominjal različice pesmi, ki je drugi viri ne poznajo (glej Milan Ćurčin and R. W. S.-W., “Goethe and Serbo-Croat Ballad Poetry”, The Slavonic and East European Review 11, št. 31 (1932): 126–134).

Prav zaradi Meštrovićevega izjemnega zanimanja za dalmatinsko ustno izročilo (poznal je namreč “petdeset ali šestdeset” pesmi) ga je Matija Murko leta 1931 in 1932 obiskal v Zagrebu, da bi ga intervjuval. Posneta sta na spodnji fotografiji: Murko sedi oblečen v belo, Ivan Meštrović pa je poleg njega na desni.

Po srečanju je leta 1933 sledila objava članka (Matija Murko, “Kod Meštrovića I njegovih – Ivan Meštrović kao pjevač epsih narodnih pjesama”, Nova Evropa 26, št. 8 (1933): 345–350). Murko je v njem poročal, da se je Meštrović Hasanaginice naučil od svoje babice, ki jo je prepevala njegovemu mlajšemu bratu. Meštrović je Murku tudi opisal, kako se je naučil pesmi, in pojasnil, zakaj je bila folklora tako pomembna zanj. Svoje poročilo je Murko zaključil z opisom, kako sta obiskala njihovo družinsko grobnico v Otavicah, ob tem pa razglabljal o sočasnem vplivu “liričnih in epskih narodnih pesmi” na Meštrovićevo ustvarjanje. 

Zgodba nam kaže, kako pomembno je presegati meje posameznih področij, če želimo razumeti preteklo znanost, literaturo in umetnost. To je tudi razlog, zakaj se pri našem projektu z vso resnostjo lotevamo transdisciplinarnega pristopa pri preučevanju zgodovine primerjalne književnosti.