Dr. Jan Ciglenečki

V okviru projekta »Matija Murko in njegovi sodelavci« dr. Jan Ciglenečki (Oddelek za filozofijo, FF UL) preučuje poglede Matije Murka na t.i. avtohtonistične teorije, po katerih naj bi bili Slovani prvotni prebivalci v svoji sedanji domovini. Svojo razpravo z naslovom »Prvi uspoređivači sanskrita sa slovenskim jezicima« (1896) Murko tako začenja z opažanjem, da je razmah indogermanskega jezikoslovja naletel na močan odziv tudi med Slovani, ki so začeli na osnovi jezikovnih podobnosti slovanskih jezikov s sanskrtom razvijati romantične predstave o daljnem poreklu Slovanov v stari Indiji.

Na Slovenskem so sredi 19. stoletja nekateri ljubiteljski jezikoslovci domnevo o starodavnosti Slovanov povezali z domoljubno teorijo, da smo Slovenci avtohtoni narod na našem sedanjem ozemlju. Ta teorija je v času medkulturnih napetosti med Nemci in Slovenci pridobila velik narodnobuditeljski naboj. Najvidnejši zagovornik te psevdoznanstvene teorije je bil leposlovec, mitolog, etimolog, zgodovinar in liberalnokatoliški publicist, ustanovitelj in prvi predsednik društva slovenskih pisateljev, Davorin Trstenjak (1817–1890), ki ga v svojih spominih večkrat spoštljivo omenja tudi Matija Murko. V Rokopisni zbirki Narodne in univerzitetne knjižnice je ohranjenih 21 pisem, ki jih je Trstenjak poslal Murku.

Zanimiva analogija Murkovemu ukvarjanju s homersko epiko predstavljajo Trstenjakove interpetacije visokonemškega epa »Parzival«, ki ga je na začetku 13. stoletja spesnil bavarski minnesänger Wolfram von Eschenbach. V tej pesnitvi, ki velja za enega največjih spomenikov srednjeveške književnosti, se v ključnih odlomkih 9. speva presenetljivo omenjajo historično dobro poznani kraji današnje slovenske Štajerske, kar je še posebno pritegnilo Trstenjakovo pozornost.

Do odločilnega preobrata na duhovni poti glavnega junaka Parzivala pride, ko na veliki petek obišče puščavnika Trevrizenta, od katerega se pouči o svojem poreklu in skrivnosti Svetega Grala. V dolgem pogovoru s Parzivalom se Trevrizent spominja svojih viteških potovanj, ki so ga v službi ljubezni (minnedienst) vodila čez tri kontinente. Če o njegovih postankih v Aziji in Afriki ne izvemo veliko, pa je, nasprotno, nenavadno natančno opisan zadnji del njegove poti. Ta je Trevrizenta vodila od Seville, kjer je srečal Parzivalovega očeta Gahmureta, prek Furlanije do Ogleja. Od tam je pot nadaljeval do Celja, nato pa prek Rogatca do Hajdine pri Ptuju, kjer se opis njegove poti zaključi.

Kar zadeva toponime, ki so povezani z južno Štajersko, se pri Wolframu med vodotoki omenjata reka Drava (Trâ) in potok Grajena (Greian), med kraji pa Celje (Zilje), Rogatec (Rôhas) in Hajdina (Gandîne). Tem geografskim oznakam lahko prištejemo še eksplicitno omembo dežele Štajerske (Stîre). O povezavah s kraji na južnem Štajerskem pa ne pričajo le geografske oznake, ampak tudi lastna imena nekaterih protagonistov, ki imajo v Wolframovi pesnitvi pomembno vlogo. To sta v prvi vrsti Gandîn, Parzivalov stari oče, ki je ime dobil po kraju Gandîne (Hajdina), ter Parzivalova teta Lammîre, ki jo Wolfram omenja kot »gospodarico Štajerske«. V tem kontekstu je treba omeniti tudi Itherja, »Rdečega viteza«, ki je bil na Štajerskem priljubljen zaradi svoje intimne zveze z Lammîre.

Nepričakovane omembe štajerskih krajev in z njimi povezanih literarnih likov so razburkale Trstenjakovo domišljijo. Posamezne kraje in osebnosti je vehementno interpretiral v ključu avtohtonističnih teorij in jih pojasnjeval s pomočjo mitoloških in etimoloških razlag, ki naj bi potrdile njihovo nesporno slovansko poreklo.

Osebno ime Gandin, s katerim Wolfram označi Parzivalovega starega očeta, Trstenjak tako razlaga kot staroslovanskega sončnega boga pevca. Mesto Gandîne, za katerega Wolfram pravi, da se nahaja na sotočju potoka Grajene in reke Drave, prav na osnovi tega podatka ne locira v današnjo Hajdino, ampak na levo (severno) stran Drave, v bližino današnje Budine, majhne vasice vzhodno od Ptuja. Na tem mestu naj bi namreč, kot domneva Trstenjak, staroselci častili sveto skledo, ki so jo romanski narodi imenovali Sveti Gral. Nadalje je zanimiva tudi njegova interpretacija lika Parzivalove tete Lammîre, ki jo Wolfram opiše kot »gospodarico Štajerske«, Trstenjak pa povezuje z ljudskim izročilom o Lami Babi. Njegove teorije tako predstavljajo prve znane interpretacije odlomkov Wolframovega epa, ki se nanašajo na območje južne Štajerske. Nadaljnje raziskave bodo razjasnile, kako so Trstenjakovi znanstveno naivni, a vendar pionirski poskusi razlag vplivali na poznejše raziskovalce.