Ponedeljek 20. oktober ob 9:40 v učilnici 434, 4. nadstropje FF:
»Svobodna eksperimentalna misel: Nietzsche in modernizacija matematike«

Matematiko, katere prve zamejitve naj bi začrtali stari Grki, ima še vedno marsikdo za kulturno nevtralno početje, katerega vplivi in oblike védenja niso združljivi z literarnimi in umetniškimi. Predavatelj bo skušal zrahljati prav to zamejitev, in sicer s predavanjem o tem, kako je na modernega matematika Felixa Hausdorffa vplival filozofski težkokategornik, ki ni na videz niti malo pomemben za matematično misel, a čigar vpliv na kulturni modernizem je morda brez primere: Friedrich Nietzsche. Leta 1903 je imel Hausdorff na Univerzi v Leipzigu nastopno predavanje ob izvolitvi v naziv profesorja matematike. Tema je bil »das Raumproblem«, problem prostora, in s predavanjem je Hausdorff začel pot enega odločilnih modernizatorjev matematike v drugem in tretjem desetletju dvajsetega stoletja. Toda takoj zatem se je pod psevdonimom Paul Mongré za krajši čas posvetil filozofiji in umetniškemu ustvarjanju. Izdal je dve filozofski knjigi, več kritiških esejev in celo uspešno dramsko igro. Predavatelj bo razložil, da je mogoče izvor Hausdorffovih modernih matematičnih idej izslediti v njegovi mongréjevski fazi, točneje v soočenju z Nietzschejevo filozofijo. Trdil bo, da je Hausdorffovo pojmovanje matematike v obdobju moderne kot »svobodne eksperimentalne misli« povezano z njegovim sprejemom Nietzschejeve ideje večnega vračanja  ter kritike govorice in ontologije v delu O resnici in laži v zunajmoralnem smislu. Predavatelj bo torej Nietzschejeve izrecno nematematične ideje povezal z modernizacijo matematike na začetku dvajsetega stoletja. Tako bo obudil neki droben, pa vendar pomemben trenutek interdisciplinarnega vpliva. Upati je, da bo predavanje zamajalo temelje trdovratnih zaznav, ki preprečujejo, da bi se matematika in filozofija vsaj nekoliko zbližali.

Četrtek 23. oktober ob 15:30 v Modri sobi, 5. nadstropje FF:
»Poezija (anti)logičnih idej: moderna matematika in nemška avantgarda«

V dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja je Emmy Noether (1882–1935), pionirka matematike iz Göttingena, med kolegi zaslovela z odločnim prepričanjem, da so matematiki umetniki, ne znanstveniki. Do kakšne mere je torej moderno matematiko mogoče obravnavati vzporedno z modernizmoma v književnosti in kulturi? Predavatelj bo na to vprašanje odgovoril tako, da bo skušal moderno matematično misel in metode trdneje umestiti v širšo modernistično kolektivnost ter spotoma razmišljal o dveh dokaj različnih valovih nemške in evropske avantgarde. Najprej bo skušal posredovati v razpravi o Bauhausu tako, da bo to modernistično šolo primerjal z matematičnim modernizmom. Čeprav je Bauhaus poln geometrijskih in konstruktivnih pojmov, zagovarja prav tisti filozofiji prostora, mišljenja in objektivnosti, od katerih se je matematika na začetku dvajsetega stoletja odcepila – platonizem in Kantovo transcendentalno estetiko. Zaradi tega bo predavatelj matematičnemu modernizmu poiskal primernejši vzporednik. Našel ga bo na presenetljivem kraju: v neurejenem in bojda nelogičnem dadaizmu. Trdil bo, da se tako moderna matematika kakor dadaizem, čeprav sta na prvi pogled karseda različna, držita nekega formalnega postopka – nekega načina mišljenja in delovanja –, ki si logiko, abstrakcijo in kriterije pomena zamišlja na povsem nov način. Na koncu bo matematika Emmy Noether, ki jo je Albert Einstein imenoval »poezija logičnih idej«, našla operacijsko ustreznico v dadaistični »antilogiki«, ki preveva zvočno poezijo, readymade in asemblaž.

O predavatelju

Tom Hedley je gostujoči raziskovalec na Univerzi v Ljubljani ter podoktorski raziskovalec na Svobodni univerzi v Bruslju, kjer predava o nemško-jezični književnosti in kulturi. Leta 2017 je na Kolidžu Sv. Trojice v Dublinu diplomiral iz nemščine in matematike, leta 2019 pa je kot prejemnik štipendije DAAD na Univerzi Friedricha Schillerja v Jeni magistriral iz književnosti, umetnosti in kulture. Decembra 2023 je na Kolidžu Sv. Trojice v Dublinu zagovarjal doktorat iz nemškega modernizma in matematike, ki ga je v celoti financiral Irski raziskovalni svet. Med doktorskim študijem in začetkom podoktorskega raziskovanja je na Univerzi v Utrechtu predaval primerjalno književnost. Doslej je predaval na dvajsetih konferencah v devetih državah, poleg tega pa je svoje raziskovalno delo (v angleščini in nemščini) objavljal v več revijah, na primer Germanistik in Ireland (2021), Imaginaires (2021), Open Library of Humanities (2025), Germanistische Mitteilungen (izide 2025) ter Modern Language Review (izide 2026).

V sklopu projekta je Blaž Zabel v reviji Clotho objavil članek o Matiji Murku in njegovem pogledu na Homerja. Vabljeni k branju: https://journals.uni-lj.si/clotho/article/view/13517

Ivan Meštrović (1883–1962) danes velja za enega največjih hrvaških umetnikov in fenomenov svetovnega kiparstva. Rodil se je v Slavoniji, odraščal v Dalmaciji, nato pa je živel in deloval po svetu. Od leta 1947 naprej je bil glavni kipar in profesor kiparstva na Univerzi v Sirakuzah, od leta 1955 dalje pa glavni kipar na Univerzi Notre Dame. Morda ga nekateri poznate po kipih “Lokostrelec” in “Suličar”, ki stojita na Congress Plaza ob vhodu v čikaškem Grant Parku (sliki spodaj).

Že na podlagi teh dveh kipov zlahka opazimo, da je Meštrovićev stil originalen, saj združuje secesijo in ekspresionizem. Tistim, ki vas zanima njegov umetniški opus, predlagam v branje posebno številko revije Sculpture Journal (glej povezavo), ki mu je posvečena.

Za primerjalno književnost in Matijo Murka pa je neposredno pomembno Meštrovičevo globoko zanimanje za folkloro, ki je vplivalo na njegovo umetniško ustvarjanje. Kot deček se je namreč učil in redno prepeval tradicionalne dalmatinske narodne pesmi. Nič presenetljivega ni torej, da je pesnika in duhovnika Andrijo Kačić Miošić upodobil, kako igra na gusle: 

Ena izmed skladb, ki jih je Meštrović znal na pamet, je bila Hasanaginica. To je morda najbolj znana pesem dalmatinskega ustnega izročila: leta 1774 jo je objavil Alberto Fortis, pozneje pa jo je Goethe prevedel v nemščino pod naslovom “Klaggesang von der edlen Frauen des Asan Aga” (1775). Nato je bila objavljena v Herderjevi zbirki Volkslieder (1778), preko Goetheja pa jo je Walter Scott nato prevedel še v angleščino (1798). Tema ene prihodnjih objav bo prav vsebina te pesmi in pevka, ki jo je posnel Matija Murko. Na tem mestu naj opozorim, da se je Meštrović sicer spominjal različice pesmi, ki je drugi viri ne poznajo (glej Milan Ćurčin and R. W. S.-W., “Goethe and Serbo-Croat Ballad Poetry”, The Slavonic and East European Review 11, št. 31 (1932): 126–134).

Prav zaradi Meštrovićevega izjemnega zanimanja za dalmatinsko ustno izročilo (poznal je namreč “petdeset ali šestdeset” pesmi) ga je Matija Murko leta 1931 in 1932 obiskal v Zagrebu, da bi ga intervjuval. Posneta sta na spodnji fotografiji: Murko sedi oblečen v belo, Ivan Meštrović pa je poleg njega na desni.

Po srečanju je leta 1933 sledila objava članka (Matija Murko, “Kod Meštrovića I njegovih – Ivan Meštrović kao pjevač epsih narodnih pjesama”, Nova Evropa 26, št. 8 (1933): 345–350). Murko je v njem poročal, da se je Meštrović Hasanaginice naučil od svoje babice, ki jo je prepevala njegovemu mlajšemu bratu. Meštrović je Murku tudi opisal, kako se je naučil pesmi, in pojasnil, zakaj je bila folklora tako pomembna zanj. Svoje poročilo je Murko zaključil z opisom, kako sta obiskala njihovo družinsko grobnico v Otavicah, ob tem pa razglabljal o sočasnem vplivu “liričnih in epskih narodnih pesmi” na Meštrovićevo ustvarjanje. 

Zgodba nam kaže, kako pomembno je presegati meje posameznih področij, če želimo razumeti preteklo znanost, literaturo in umetnost. To je tudi razlog, zakaj se pri našem projektu z vso resnostjo lotevamo transdisciplinarnega pristopa pri preučevanju zgodovine primerjalne književnosti.

Ko so me konec septembra 2022 obvestili, da je Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Sovenije ARRS (J6-4620) odobrila financiranje našega projekta Na poti k zgodovini primerjalne književnosti v luči globalizacije: Matija Murko in njegovi mednarodni sodelavci, sem o izidu nemudoma obvestil svojo raziskovalno skupino. Dr. Jan Ciglenečki, eden izmed članov projekta, je odgovoril na moje elektronsko sporočilo tako, da je vsem poslal dobro znano skladbo Ansambla bratov Avsenik z naslovom Tam, kjer murke cveto. To je ena izmed tistih skladb, ki jih vsi dobro poznajo: Ansambel bratov Avsenik je ena najbolj znanih glasbenih skupin v Sloveniji; so začetniki t. i. “narodno zabavne glasbe” in prav to skladbo so objavili leta 1959 na svojem prvem istoimenskem albumu. Lahko ji prisluhnete na tej povezavi:

Janova humorna opazka je bila seveda v tem, da je potegnil vzporednice med priimkom Murko in poimenovanjem za rastlino “murka”, ki je omenjenja v skladbi. Po mnenju Marka Snoja ime Murko dobesedno označuje “človeka s temno poltjo” (Marko Snoj, “Od kod priimek Murko?” v: Matija Murko – Slovanski filolog v najširšem pomenu besede, ur. Marko Jesenšek in Marija Stanonik, Ljubljana, SAZU, 2020: 9) in ima enak etimološki koren kot cvetlica “murka” (iz *murъ̏ ‛črn’ kakor  lat. niger v Nigritella nigra, glej povezavo).

Citat je izpadel še toliko bolje zaradi drugega verza skladbe, v katerem je omenjena slovenska narodna pesem Pegam in Lambergar:

A z visoke planine
Grad Kamen obuja spomine
Spomni Pegama se
Se smehlja in si misli: vse mine.

“Grad Kamen” in ime “Pegam” namreč spominjata na staro teorijo, da narodna pesem Pegam in Lambergar govori o Gašperju Lambergarju (Kaspar von Lamberg) – ta je imel v 16. stol. v posesti grad Kremen, ki še danes stoji v Begunjah na Gorenjskem.

Vsebina narodne pesmi bo glavna tema prihodnje objave – tako da ostanite z nami! Na tem mestu pa bi želel pojasniti, zakaj je ta pesem relevantna. Prav Matija Murko je bil eden izmed številnih strokovnjakov, ki je raziskoval pomen te pesmi in o njej obširno pisal. Murko je imel pomembno vlogo v državnem projektu Das Volkslied in Österreich. Namen projekta je bil zbrati in objaviti narodne pesmi iz različnih jezikov znotraj Avstro-Ogrskega cesarstva in prav v tem kontekstu je Murko pisal o skladbi Pegam in Lambergar. Kar pa je še pomembneje, Murko je uporabil komparativistični pristop na skorajda revolucionaren način – če vas zanima, zakaj je bil ta način revolucionaren, si o tem lahko preberete več v Marija Klobčar, “Kako in kdaj so prišle žene do tega, da pojejo pesmi tudi o takih junakih, kakor sta Pegam in Lambergar —?”, Glasnik Slovenskega Etnološkega Društva 54, št. 3 (2014): 21–29 (glej link) in v Marjetka Golež Kaučič, “Matija Murko med slovenskim in južnoslovanskim ljudskim pesemskim izročilom«, Matija Murko – Slovanski filolog v najširšem pomenu besede, ur. Marko Jesenšek in Marija Stanonik, Ljubljana, SAZU, 2020: 198.

Izpostavili smo torej nekaj tem in vprašanj, s katerimi se bomo ukvarjali tekom projekta. V nekaj naslednjih letih nameravamo pregledati delo Matije Murka, razmišljati o njegovi primerjalni metodologiji, raziskovati njegov vpliv na razvoj komparativistične literature, razpravljati o vrednosti narodnih pesmi za svetovno književnost in še mnogo več. Vsi ste prijazno vabljeni, da nam sledite ali sodelujete – če ste zainteresirani za naš projekt, nam mirno pišite (complitmurko@gmail.com). Ali če zaključimo z besedami Avsenikove pesmi, smo Tam, kjer encijan plav / Ves prešerno bahav nežno vabi.