Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani hrani v svoji rokopisni zbirki največji del zapuščine filologa Matije Murka. Gradivo se nahaja v dveh obsežnih enotah, »Korespondenca« (s kataložno oznako MS1119) in »Zapuščina« (s kataložno oznako MS1392). Prvo, kot nakazuje poimenovanje, sestavljajo dopisi, ki jih je Murko prejel, in obsega 56 map oziroma prek devet tisoč pisem več kot tisoč sedemstotih dopisovalcev, tako oseb kot ustanov. Druga zbirka je še obsežnejša, saj v enajstih sklopih zajema poleg Murkovih del in gradiv zanje (ki predstavljajo glavnino vsebine te enote), nekaj njegovih pisem, manjšo korespondenco in tujo korespondenco ter osebne dokumente in druge parafernalije. Ta enota obsega več kot sto map.
V tem zapisu želimo na kratko predstaviti korepondenco. Gre za tisti neobičajni del učenjakove zapuščine, ki praviloma odstopa od strogih diskurzivnih oblik, zahtevanih v znanstveni praksi. V njej stopa v ospredje pripoved v prvi osebi, kar je močno drugače kot pri siceršnjem raziskovalnem delu, kjer naj ne bi bilo prostora za subjektivno izkustvo. Celota pisem tvori zelo heterogeno pisanje; družinska, torej najintimnejša korespondenca ima, denimo, vsaj tolikšen obseg kot dopisi akademskih kolegov. Nadalje pa slednji zopet niso homogena enota, saj so se Murkovi raziskovalni interesi gibali od bolj klasično lingvističnih, filoloških, prek literarnozgodovinskih do etnografskih in folklorističnih. Še manj so si med seboj podobni jezikovno, saj najdemo med njimi pisma, napisana vsaj v slovenščini, srbohrvaščini, nemščini, češčini, ruščini, francoščini in angleščini. Neredko se je zgodilo, da je isti dopisovalec nekoč napisal pismo v enem jeziku, pozneje pa drugo pismo v drugem jeziku, pri čemer gre običajno za razmerje med manjšim jezikom in glavnim, nemškim jezikom v cesarskh deželah. Vzroke za to gre verjetno iskati zlasti v cesarski cenzuri.
Nasploh si je Murko dopisoval s posamezniki in ustanoviami iz različnih lokalnih in regionalnih prostorov. Sam je bil vse življenje institucionalno zasidran v srednjeevropskem akademskem okolju, a je bil v stiku tudi z univerzitetnimi profesorji, šolskimi učitelji, uredniki revij ipd. iz Rusije, celotne Jugoslavije, Severne Evrope in drugod. Mapiranje odposlanih pisem bi najbrž pokazalo na Murkove čvrste vezi s političnimi in akademskimi središči v nemško govorečih državah, obenem pa njegovo močno vpetost v intelektualne izmenjave z južno in vzhodno (pol)periferijo nekdanje Avstro-Ogrske monarhije oziroma s pozneje nastalimi slovanskimi državami.
Najbrž ni presenetljiv podatek, da je najobsežnejši posamičen dopisnik s kar 346 pismi brat Miha Murko. Vseeno pa nas tu bolj zanimajo njegovi akademski kolegi, s katerimi si je delil raziskovalske interese. Tako med Murkovimi dopisniki med drugim najdemo vrsto zanimivih osebnosti, ki so zgodovinsko sooblikovale humanistično krajino tako v tukajšnjem prostoru kot drugod. Med obsežnejše korespondence spada tista slavista Vatroslava Jagića, naslednika Frana Miklošiča na čelu dunajske slavistike. Pomemben prispevek k razumevanju predzgodovine slovenske primerjalne literarne vede predstavljajo dopisi nekaterih literarnih zgodovinarjev, zlasti Ivana Prijatelja in Franca Kidriča. Nadalje velja izpostaviti korespondenci s prav tako literarnima zgodovinarjema Franom Ilešičem in Franom Levcem, pomembnima figurama Slovenske matice. Kar 155 dopisov je Murku poslal indoevropski filolog Rudolf Meringer, profesor na graški univerzi v letih od 1899 do 1930 (Murko je bil tam njegov kolega od 1902 do 1917), ki se je proslavil s pionirskim raziskovanjem govornih napak. Z njim si je pomagal tudi njegov sodobnik Sigmund Freud pri svojem psihoanalitskem raziskovanju govornih napak oziroma spodrsljajev. Še nekaj pisem več, 164, je Murku napisal slovanski filolog Vatroslav Oblak, ki se je raziskovalno posvečal južnoslovanskim narečjem. Oblak, ki ga je Murko zelo cenil, je pri vsega enaintridesetih letih tik pred imenovanjem za izrednega profesorja slovanskih filologij na graški univerzi umrl. V letih med prvo svetovno vojno in tik po njej je Murku pisal njegov graški študent, ruski jezikoslovec in filolog Nikolaj Preobraženski, zanimiva figura za tukajšnji akademski prostor. Po prvi svetovni vojni je skušal dobiti profesuro na novoustanovljeni ljubljanski univerzi, a mu to zaradi nekaterih nasprotovanj ni uspelo. Vseeno je bil od leta 1922 dalje tam lektor za ruski jezik, pozneje pa je tudi predaval novejšo rusko književnost. Obsežna je tudi korespondenca hrvaškega slavista, klasičnega filologa in literarnega zgodovinarja Milivoja Šrepela. Gotovo velja omeniti še dvanajst pisem filologinje, literarne zgodovinarske in prevajalke Camille Lucerna, ene od maloštevilnih žensk (zlasti, če ne upoštevamo sorodstva), s katerimi si je dopisoval. Poleg posameznikov z večjim številom dopisov, najdemo v Murkovi korespondenci kar nekaj dopisovalcev, zastopane le s pismom ali dvema, ki pa bi jim veljalo nameniti posebno pozornost. Nemalokrat si je namreč Murko dopisoval z jezikoslovci, zgodovinarji in filologi s celotnega južnoslovanskega območja v Avsto-ogrski. V teh pismih najdemo zanimiva poročila o stanju ustnega slovstva v različnih lokalnih okoljih. Murko je namreč sodeloval v projektu avstrijske vlade »Das Volkslied in Österreich« [Narodna pesem v Avstriji], ki se je začel leta 1901, a ostal nedokončan (in v dobršni meri neraziskan) po razpadu Avstro-Ogrske. Ob tem velja opozoriti, da najdemo v Murkovi korespondenci trideset pisem jezikoslovca, slavista in zbiralca slovenskih ljudskih pesmi Karla Štreklja, ki je načeloval slovenskemu delovnemu odboru omenjenega projekta. (Štreklja je po njegovi smrti nasledil prav Murko.)
NUK-ov kataložni popis rokopisne enote »Korespondenca« je na nekaj mestih pomanjkljiv, saj ne vsebuje imen čisto vseh dopisnikov, ki se potem res pojavijo v mapah. Tako v njem ne najdemo Antona Funtka, urednika Ljubljanskega zvona, ki z osemnajstimi pismi ni najskromnejše zastopan Murkov dopisovalec. Na enem mestu pa se je primeril tudi večji izpust. Med imenoma Viktorja Halckerja in Friedricha Heideja manjka popisanih kar dvaintrideset dopisovalcev (vse najdemo v petnajsti mapi). Večina je poslala Murku manjše število pisem, pa vendarle.[1]
Celotno arhivsko enoto »Korespondenca« (MS1119 ) smo v okviru raziskovalnega projekta »Matija Murko in njegovi mednarodni sodelavci« digitalizirali in bo kmalu na voljo zainteresirani javnosti na portalu Digitalna knjižnica Slovenije (dLib). Ta korak je nujen, če ne želimo, da bi arhivi – paradoksno – (p)ostajali tista mesta, v katerih se zgošča tako ohranjanje zgodovinsko akumulirane vednosti kot organiziranje njene pozabe, saj arhivirani materiali neredko živijo osamljeno celo od raziskovalne skupnosti odtujeno življenje.
[1] Manjkajoča imena so: Karl Hadaczek (1 pismo), Jovan Hadži (2 pismi), Risto Hadži-Ristić (2 pismi), Frieda Hager (1 pismo), A. Halban (1 pismo), Albert Halbe-Wagner (2 pismi), Jakob in Ana Hameršak (2 pismi), Karel Hameršak (1 pismo), Martin Hameršak (3 pisma), Gustav Hanausek (8 pisem), Handelshochschule München (14 pisem), E. Hanisch (2 pismi), Erwin Hanslik (12 pisem), Josef Hanuš (2 pismi), Johann Haring (2 pismi), Wilhelm Hartel (2 pismi), Hrabě Harrach (5 pisem), Otto Harrassowitz (4 pisma), F. Hartmann (1 pismo), Fritz Hartmann (1 pismo), Lude Meritz Hartmann (2 pismi), Richard Hartmann (3 pisma), Karl Hassack (10 pisem), Berthold Hatschek (1 pismo), Adolf Hauffen (2 pismi), Edmund Hauler (7 pisem), Fr. Hauptmann (6 pisem), Johann Sebastian Hausmann (1 pismo), Miecislav Havel (1 pismo), Rudolf Heberdey (3 pisma), Max Hecker (1 pismo), Franz Heger (8 pisem).